Ko sem jaz dobila Arija, nisem niti pomislila, da bi lahko bil gluh. Sploh nisem vedla, da se to tudi psom zgodi. Hodila sva v malo šolo, pa ni imelo smisla, ker je bilo vse usmerjeno v glasovne komande. Zato sem se pač sama potrudila. Prebrskala sem internet in se malo izobrazila o ravnanju z gluhimi psi. Vendar očitno ne dovolj, ker je pri cca. 2 letih Ari razvil obsesivno ustavljanje vsega, kar se je hitro premikalo. Vključno z avtomobili, celo avtobus mu ni bil prevelik. Potem, ko smo ga dvakrat nemočno gledali kako stoji sredi ceste in se postavlja pred vsako vozilo, ki se je začelo premikati, sem se odločila, da je resnično dovolj domačih ‘kremic’, in da je treba tukaj k zdravnici po močne ‘antibiotike’. Tako sva prišla v roke Lei. Začeli smo tako počasi, da sem mislila, da se ne bomo nikamor premaknili. Pa mi je Lea stalno vlivala zaupanje in me spodbujala, da nisem obupala. Vsak četrtek sva hodila gledat motorje na Speedway in po parih tednih se ni več zapodil za njimi. Danes jih niti pogleda ne več. Hodiva na sprehode, ki so užitek vsem: njemu, meni in ljudem, ki vsi po vrsti pravijo, da je Ari resnično Lepo vzgojen pes.

Alenka in Ari, gluh pitbul

________________________________________________________________________________

Tia je posvojena psica. Po slabem mesecu pri nas, so se zacela kazati njene tezave in sicer v obliki hude aresije do drugih psov. Zaceli smo hoditi v “klasicno” pasjo solo, vendar po pol leta se vedno ni bilo nobene spremembe na bolje. Sele takrat smo se pocasi zaceli zavedati, kako resen problem imamo.
Sprehodi so postajali prava nocna mora. Nekaj kar ti naj bi bilo v veselje in sprostitev, se je spremenilo v breme in stres je postajal vse vecji. To je zacelo vplivati na celo naso druzino, cutili smo nemoc in se borili s frustracijami, saj nismo vec vedeli kako pomagati Tii in hkrati sebi. Prisli smo do tocke, ko smo vedeli, da tako ne gre vec naprej.
Stopili smo v stik z Leo. To energijo je tezko opisati z besedami, a ko smo obiskali njene in Juretove pse, smo vedeli, da smo na pravem mestu!
Ze po prvem individualnem treningu, so se pokazali rezultati. Nadaljevali smo z delom pod njenim vodstvom, se pridruzili skupinskim treningom in danes ponosno lahko recemo, da je Tia drug pes! Sprehodi potekajo brez tezav, Tia je sproscena in vsa zahvala za to gre Lei! Brez nje nam sigurno ne bi uspelo! In kakrsne koli tezave imate s svojim pasjimi prijatelji vem, da je samo Lea prava “resitev” za vas 🙂

Manja in Tia, pitbul

________________________________________________________________________________

Leo Leskošek spremljam že od leta 2014. Najino prvo srečanje je bilo delovno, ko sva za Radio Koper posneli prvi pogovor o njeni izkušnji pri slavnem »šepetalcu psov« Cesarju Milanu. Name je naredila velik vtis s svojo umirjenostjo in zagnanostjo v delo s psi. Že takrat je začela z vzgojo mladičkov in njihovih vodnikov. A ne na klasičen način »male šole«, kar potrjuje tudi njena spletna stran »Lepo vzgojen pes«. Znanje, ki ga ves čas dopolnjuje, je iskala tudi pri drugih ameriških kinoloških strokovnjakih. Obiskuje različne seminarje in delavnice, uči se iz praktičnih izkušenj, zewlo dobro opazuje obnašanje psov. Nikoli ni ozkogledna, kar je za kinološkega inštruktorja najboljša odlika, da se ne opira le na eno in samo metodo. Umirila je tudi našo » ptičarsko« Schebo, da ni zapustila svojega prostora, med tem, ko je svoji psički, le nekaj metrov stran na travniku, metala žogico. Psička me nenehno spremlja, tudi k frizerki, kjer mirno čaka na svojem prostoru. Z Leo imam res dobre izkušnje! Najlepša se je zgodila pred kratkim, s posvojeno sanžermensko ptičarko s hudo ločitveno tesnobo. Deset mesecev stara Kira je demolirala tri kletke, da bi prišla ven, čeprav smo na vrata nadeli karabinke. Obiskali sva Leo. Po temeljitem pogovoru sva začeli z delom. Preko spleta sem bila ves čas v kontaktu z njo. S koristnimi nasveti in tremi obiski smo odpravili obe težavi. Pa še na povodec in hojo smo se navadili. Še vedno smo v procesu učenja. Lea pa je vedno na razpolago za poduk, klepet ali vzpodbudo. Priporočam jo vsakomur, ki se zaveda, da se po njenih navodilih, delo s psom doma le še nadaljuje.

Loredana, Sheba, ptičar mix in Kira, ptičar

________________________________________________________________________________

LEPOVZGOJEN PES – ŠOLA ZA LASTNIKE IN PSE
Jeseni 2013 je v moje življenje vstopil pol leta star terierček, posvojen iz zavetišča.
Vedela sem, da njegova zgodba ni bila niti približno lepa, posledice pa sem kmalu začela opažati tudi v njegovem vedenju.
Kljub temu, da sem takoj začela z njegovo vzgojo doma in v pasji šoli, sva imela vedno hujše težave – reaktivnost na povodcu na mimoidoče pse, traktorje, torbe na koleščkih, mačke, ptiče,… Na povodcu je vlekel tako močno, da je tudi na oprsnici sam sebe dušil in večkrat padel v nezavest. Od starosti 10 mesecev naprej je bil prosto spuščen le v dobro ograjenih prostorih, saj odpoklica nikakor nisva mogla izdelati ; če je bil spuščen je šel po svoje, ne daleč, vendar potem ni hotel priti nazaj k meni. V stanovanju je bil zelo neimiren, vse je hotel imeti pod nadzorom, čez dan se ni nikoli sprostil toliko, da bi lahko mirno zaspal, spal je le ponoči.
Potem, ko so naju izključili iz dveh tečajev, sem bila že čisto obupana nad sabo in nad njim.
Ko sem na spletu zasledila povezavo do posnetka treninga avtorja lepo vzgojen pes, sem se odločila, da stopim v kontakt z njimi.
Že od samega začetka sem bila navdušena nad njihovim odnosom, saj so bili izredno odzivni, termin za uvodni sestanek sem imela že čez en teden.
Na uvodnem sestanku se je Lea res posvetila meni in mojemu psu in mi lepo predstavila potek in način dela.
Ko smo začeli s treningi, se je moje zadovoljstvo nadaljevalo, saj je bila ekipa LVP vedo strokovna, prijazna, pripravljena odgovoriti na vsa možna vpršanja, predvsem mi je bil všeč individualen pristop do lastnika in psa. Ker je (pre)vzgoja psa naporna tudi za lastnika, in se velikokrat počutiš nemočnega, neprepričanega,..je ekipa LVP poskrbela tudi za prijazne in spodbudne besede, ko mi je bilo najtežje.
Začetne individualne ure in skupinski treningi 1x na teden in seveda doslednost doma, so kmalu prinesli rezultate in danes je moj pes LEPO VZGOJEN družabnik jaz pa sem vodnik, ki si ga moj pes zasluži.

Hvala team LVP ❤

Nina in Boo, nemški lovski terier

________________________________________________________________________________

Half a year ago I was convinced that searching for a new home for Hector would be the only solution to our problems. I realised that I failed in so many ways with this dog. He was reacting to everything, going on normal walks was not even possible. He was reacting to dogs hunderts of meters away. Meeting a dog on the same street was the most terrific thing for me. I was always afraid that one day I will not be able to hold him and he will get to attack another dog. He was reacting to cars passing by, he jumped and humped any human that walked near us. He was hunting/ running after anything moving fast or unpredictable. Deers, Joggers, Bikes, Kids.

So I started taking walks where I knew we would meet nobody. Always having him on the long leash so he could run. Numerous times he ran into the 20m leash and I fell or hurt my shoulders, so I was in pain all the time. After months of living like this I felt so isolated and sad that I started to imagine how it would be having a normal dog. We were both so frustrated. Hector destroyed everything at home and I was feeling worse from day to day.
I started asking around if anybody knows a new owner for him.

We had trainers before, but they could not help us, the training even made everything worse. Then I remembered that my friend once told me to ask Lea for help with Hector. So I wrote and put my last hope into the meeting with Lea. I remember I was watching Videos of another Amstaff at training with my mum and she told me that Hector will never be able to behave that well, but if Lea could help me to learn handle him it would be so much help.

Now, half a year after we started training I have the dog I always dreamt about. We can do so much stuff together, go on hikes, go sight seeing, go in the city, meet friends with dogs. All these things I could not do before. Having a dog got fun again, I am really happy to go to walks with him, I do not have to isolate anymore, mostly I go the routes where we will meet lots of dogs and people on purpose. And I am so proud of what we achieved together. And so thankful to Lea and Jure for their help and guidance ❤

Bianca in Hector, amstaff

________________________________________________________________________________

K Lei sem prisla cisto obupana, s psicko Roxy s katero si nisem upala niti na sprehod vec sama. Imeli sva sto in en problem – agresija do domacih, agresija do otrok, posesija do stvari, vlecenje na povodcu, odpoklic na nuli … Zaceli sva od zacetka in delali na najinem odnosu, gradili vez med nama in koncno je pridobila zeljo, da sodeluje z menoj. Na skupinskih treningih, kateri so koristili tako njej, kot tudi meni, sva vse to le se okrepili in pocasi odpravili nezeljena vedenja. Pri Lei sem se naucila ogromno, od razumevanja svojega psa, branja telesne govorice do pravilnega vodenja. Z njeno pomocjo, nasveti, potrpezljivostjo in seveda z ogromno vsakodnevnih treningov, imam koncno psico s katero grem lahko kamorkoli. To, da sem se odlocila za solanje pri Lei in Juretu je bilo nekaj najboljsega, kar sem naredila zase in za svojo psicko.🙂

Tea in Roxy, mix

________________________________________________________________________________

Najboljša pasja šola za prevzgojo psa! Odkar obiskujem pasjo šolo Lepo vzgojen pes, moram reči da je tako zelo napredoval moj kuža, kot najin odnos. Kljub trudu, ki smo ga vložili prej, da bi odpravili agresijo do drugih psov, tega nismo mogli nekako odpraviti. Plus to, da ga nisem mogla imeti spuščenega niti v gozdu, saj bi ob prvi priliki zbezljal po svoje, tako da smo že skoraj obupali,  in nekako nismo več verjeli, da bomo te stvari popolnoma odpravili oz. rešili. Tudi zaupanja je bilo vse manj, do psa in do same sebe. Tako me je pot pripeljala do Lee in Jureta in zdaj sm res hvaležna za vse težave, ki jih imel. Lea in Jure sta res neverjetna. Imata res ogromno izkušenj in znanja in sta res z dušo predana, da pomagata psu in vam, da bi odpravili težave, ki jih imate. In sta pri tem tudi zelo uspešna! Odkar obiskujem pasjo šolo pri njiju, je kuža res postal, takšen kot mora biti 😉 Ogromno sva zgradila na odnosu, ne zaganja se mi več v druge pse, lahko hodi z drugimi psi vštric, pa bo lepo hodil poleg (prej bi napadel). Naučil se je vedenja do drugih kužkov, in je v družbi njih sproščen in se je zelo umiril (prej je bil cel napet). Poleg tega ga imam v gozdu več ali manj spuščenega. Če grejo mimo srne ali srečamo kakšnega psa, sicer pogleda za njimi, a pride na odpoklic h meni (prej to sploh ni bilo izvedljivo, saj bi se mi zakadil ali v psa ali pa za srnami). Tako so sprehodi postali sproščeni, prej je bilo vse skupaj zelo stresno. Plus ogromno sva zgradila na odnosu. Tukaj sem reeees zeeeelo zadovoljna in sm zdaj vesela za vse kar je blo, ker sta me res ogromno naučila. Zdaj zaupam v kužka in sama vase in on mene uboga in se mava super. In verjamem, da je s trudom mogoče premagati marsikatero težavo 😉 Super izkušnja. Hvala Lea in Jure! Priporočam vsakemu, ki ima težave s psom, res se splača!

Nina in Black, pitbul/labradorec

________________________________________________________________________________

Mislim, da večina ljudi išče pomoč pri prevzgoji svojega psa, ker ima pes težave z drugimi psi ali ljudmi. Moj pes pa je imel probleme … z menoj. Čeprav sem se ves čas precej ukvarjala z njim, hodila v pasjo šolo, kjer je bil kar priden, sem očitno delala nekaj narobe. Ko ni bilo po njegovo, se mi je postavil po robu, začel renčati in gristi. Zato, ker mu nisem znala postaviti mej. »Problematično« vedenje pa se je samo stopnjevalo. Napadi so se dogajali vse pogosteje, nisem si več upala z njim na daljše sprehode, saj nisem vedela, kdaj bo prišlo do napada. Roke in noge sem imela precej zgrizene in na njih celo paleto barv. Ko je pes zrasel do dobrih 30 kg in skočil vame in me, kot se mi je takrat zdelo, hotel ubiti, sem vedela, da moram nekaj narediti.

Tako sem začela razmišljati o prevzgoji in preko Facebooka naletela na Leo in Lepo vzgojenega psa. Vedela sem, da nimam kaj izgubiti in da dolgujem sebi in svojemu psu, da naredim vse, kar je možno, da bodo stvari drugačne. Na uvodnem sestanku sem prvič dobila občutek, da me nekdo razume, mi prisluhne in ve, o čem govorim. Lea mi je glede na moje pripovedovanje in na podlagi prvega neposrednega stika z mojim psom pojasnila, da moj pes sicer ni agresiven, je pa dominanten in karakterno dosti premočan zame. Dala mi je jasno vedeti, da bom morala najprej in predvsem delati na sebi. In ko sem skozi individualne in kasneje skupinske treninge to usvajala, sem začela opažati, da mi pes sledi. In najin odnos se je začel spreminjati. Tudi izpadi so izginjali.

Dobro leto je minilo, odkar sem se odločila za prevzgojo psa. Kar sva dosegla do danes, je neopisljivo in naj se sliši še tako dramatično, je popolna resnica – odločitev za prevzgojo pri Lei je bila ena najboljših odločitev, kar sem jih sprejela, saj je tako meni kot mojemu psu obrnila življenje na bolje. Danes lahko psa vzamem s seboj skoraj kamorkoli grem in oba lahko uživava. To je bil moj cilj. In nenazadnje je to tudi smisel tega, da imaš psa.

Za vse to pa se moram zahvaliti na prvem mestu Lei, pa tudi Juretu in vsem sošolcem s skupinskih treningov.

Jasmina in Kal, nemški ovčar

________________________________________________________________________________

Lea je človek s poslanstvom s poslanstvom predajanja sebe, svoje ljubezni in znanja o vzgoji in prevzgoji psov. Svoje delo opravlja z veliko mero odgovornosti znanja in predvsem ljubezni in empatije do naših kosmatih družinskih članov. Bila je del našega Erosa vse od začetka pa vse do zadnjih ur njegovega življenj. Bila je delnjegove prevzgoje predvsem pa varen in najboljši možni pristan v času naših počitnic. Ko je Eros odhajal k Lei v varstvo nikoli nisva imela občutka,da ga voziva v klasičen pasji hotel vedno sva bila menenja da odhaja na prave pasje počitnice kjer je živi v pravi družini skupaj z ostalimi psi prostor kjer aktivno preživlja čas. Lea je resnično edina oseba, ki sva ji in bi ji kadarkoli zaupala psa brez vsakega pomisleka. Je strokovna, nepopustljiva ko je to potrebno in hkrati izredno ljubeča in polna empatije. Hvala ti za vse samo sama veš koliko si mu/nam dala❤️

Nataša in Eros, dogo argentino

________________________________________________________________________________

Naš kuža je imel kljub obiskovanju male šole in opravljenemu izpitu iz poslušnosti B-bh, težave s tujimi ljudmi in psi. Dovolj je bilo že, da ga je človek samo ogovoril češ ¨kako pa si ti lep¨ in že je zarenčal ali celo poskočil proti človeku, v pse se je zaganjal včasih tudi brez razloga , sploh pa kadar ga je kateri nalajal in podobno. Res pa je tudi, da je kot mladič imel kar parkrat grde izkušnje( od petega do devetega meseca) ,saj je bil parkrat napaden s strani drugih psov,ki niso bili pod nadzorom. Uhajal pa je tudi za srnami in preganjal zajce…posledično je bil pes konstantno na deset metrskem povodcu,saj mu nisem zaupala. Sama sem se trudila, da bi to vedenje spremenila s preusmerjanjem pozornosti,priboljški, hrana in še marsičem vendar nič ni pomagalo. Za Lepo vzgojen pes in Leo Leskošek ter njenega partnerja, sem izvedela preko spleta in tako sem se odločila, da poskusim še pri njih, saj tako več ni šlo dalje. Pri Lei mi je najbolj všeč individualen pristop do stranke in psa ter njunih težav, posveti se ti res 100%. Predvsem pa Lea poudarja tudi to, da je treba delati ogromno na sebi in svoji energiji, ki jo prenašamo na psa,kar se je izkazalo za zelo resnično. Zelo sem zadovoljna z rezultati, ki sva jih s Casperjem dosegla do danes in svoj odnos gradiva iz dneva v dan,le ta pa postaja močnejši in močnejši. Vsak,ki ima težave s svojim psom in misli, da več ni pomoči oziroma že obupuje, toplo priporočam šolo za prevzgojo psov Lepo vzgojen pes, saj so res strokovnjaki na svojem področju in vam bodo pomagali zgraditi lepši in boljši, bolj trden odnos s svojim psom.

Sara in Casper, rottweiler

________________________________________________________________________________

Imam ogromnega psa beaucerona. Z njim sem imela veliko tezav. Velikokrat je na sprehodu vlekel s tako silo, da sem pristala na tleh. Napadal je avtomobile, tako da sprehod v javnosti ni bil mogoc. Do domacih je bil ljubec, drugim ljudem in zivalim pa ni pustil v blizino in jih je takoj napadel. Tudi name je veckrat zarencal. Bila sem obupana, ker je bilo nevzdrzno in nic ni pomagalo. Star je bil ze dobra stiri leta, ko sem izvedela solo Lepo vzgojen pes. Lea in Jure sta naju po stirih individualnih urah pripravila za skupinske treninge. Naucila sta me kako ga obvladovati, nauciti poslusnosti, kako mu pokazati kaj zelim od njega, kaj sme in kaj ne sme, kako ga umiriti, kaksne vaje delati z njim in katere napake pri vzgoji moram popraviti. Njun osebni pristop do vsake stranke in kuzka posebej, je res neverjeten. Spodbujata in vodita te, ti stojita ob strani in dokazeta, da zmores. Nemogoce sta spremenila v mogoce. Po nekaj mesecih se z mojim psom lahko mirno sprehajava povsod. Ob cesti, po mestu med ljudmi, med drugimi zivalimi. Mnogi mi recejo, da ni mozno, da je to isti pes, pa je. Neizmerno sem hvalezna za solo Lepo vzgojen pes. Res so mi olajsali in polepsali zivljenje. Se vedno ob sobotah pridno hodiva na skupinske treninge, kjer izpopolnjujeva svoje znanje in trenirava z drugimi, ki so prav tako imeli “nemogoce” pse. Hvala, hvala, hvala za najboljso solo!!!

Lucija in Ares, beauceron

________________________________________________________________________________

Moj Gaj je bil zame od vedno super pes, dokler zaradi neprijetne izkusnje z nemsko ovcarko ni postal nezaupljiv do neznanih vecjih psov. Tezave so se stopnjevale in razne metode, ki sem jih sama probavala, moja nesigurnost ob srecanju psov, niso prinesli nobenih rezultatov. Potem sem naletela na Lepo vzgojen pes in to, da z Gajem na treninge hodiva ze leto in pol, je najboljsa stvar, za katero sem se odlocila:) Gaj je ogromno napredoval, se ponovno sprostil v druzbi psov, jaz pa sem kot vodnik psa ugotovila, da sem se imela se veliko za naucit in s tem tudi osebno napredovala. Sva na super poti do odnosa pes-vodnik, ki bi si ga moral vsak lastnik psa zeleti 🙂. To pa seveda brez Lee in Jureta pri Lepo vzgojen pes ne bi slo, saj se tako individualno in v skupini trudita dati vse od sebe in nas ob padcih in vzponih podpirata in spodbujata. Hvala 😘

Megi in Gay, mix

________________________________________________________________________________

Z Mondom sva prevzgojo pri Lei in Juretu začela obiskovati ko je bil star pet let, saj je bil posvojenček in je imel težave z viški energije in z ostalimi samci. Že na spoznavnem obisku naju je prepričala strokovnost in odnos Lee in Jureta tako da sva se odločila za nadaljne šolanje pri njiju. Po opravljenih štirih individualnih urah in vsakotedenskem obiskovanju skupinkih ur je bil napredek pri Mondu astronomski. Prišli smo celo do točke, da je Mond po enoletnem pripravništvu postal pes terapevt pri Tačkah Pomagačkah, na kar sem posebej ponosen in iskreno hvaležen Lei in Juretu za vso podporo na tej poti.

Primož in Mond, švicarski ovčar

________________________________________________________________________________

Max is a three year old German Sheppard that had been a spoiled out of control reacting and jumping at other dogs and people and always pulling ahead on walks.
We spent some time and money with 2 different trainers (he bit one in the stomac) and there was very little improvment.
We met up with Lea in Ljubljana and after one interveiw and 3 private lessons using her methods there was an immediate big improvment.
Max adores Lea and her family of dogs- and we board him with her when we go away on trips.
Lea is very calm patient and loving in her training but very firm and has the repect of all the dogs.You can see
She genuinly  loves her work.
After the initial private sessions with her there are weekly meetings in the park together with the other dogs she is training, usually around 12 mostly big dogs that had behavioral problems-and all goes smothly under her calm commanding loving presence.

David in Max, nemški ovčar

________________________________________________________________________________

Messi, psička pasme Nemški Boxer, je pri slabih treh letih iz nenada, dobesedno čez noč razvila nekontrolirano agresijo do psov – ne glede na pasmo, starost ali spol. Sprejemala je le tip psa “happy go lucky”, v vse ostale – dominantne, prestrasene, tudi tiste, ki so jo ignorirali – pa se je začela agresivno zaganjati, renčati. V nekaj primerih, ko je bila spuščena je tudi dejansko napdala, vendar na srečo nikoli ni povzročila nobene poškodbe. Z njenim vedenjem sem se sprva spopadala sama, potem s pomočjo strokovnjakov. Ko ni pomagala nobena metoda in ko sem bila že popolnoma obupana sem na Facebooku videla Leino skupino Lepo vzgojen pes. Že uvodna ura in Lein pristop mi je takoj vrnil upanje, da bo (takrat 4 letna) Messi lahko zaživela normalno pasje življenje. Prevzgoja je zahtevala v prvi vrsti spremembo mene – iz nervozne, prestrasene in zivcne lastnice, v “bolj” mirno in odločno, konsistentno vodjo. Z Messi sva od prevzgoje naprej drugačen tandem, veliko bolj povezani, veliko bolj uživava v skupnih sprehodih. Seveda je pred nama še dolga pot, kot vsak človek tudi jaz še vedno delam napake v vodenju psičke… Je pa veliko lažje z Leinim vodstvom, nasveti in predvsem z živimi dokazi, ki jih srečujeva na treningih: množico prevzgojenih kužkov, ki so prestali enako ali še hujše.

Ana in Messi, nemški bokser

________________________________________________________________________________

Najina zgodba & Lepo vzgojen pes; sem lastnik zdaj skoraj šest let stare psičke pasme Dogo Argentino, ki mi pomeni vse, pa vendar najina zgodba ni od nekdaj tako popolna.

Leo sem spoznal pri Tashinih treh letih. Takrat je bila Tasha, s sicer veliko predznanja, se zelo naporen pes v fazi pasje “pubertete”.
Sprehodi so si bili naporni, vlekla je kot lokomotiva, srečanja s psi grmenje, renčanje….O sprehodu brez povodca tudi sanjati nisem upal…kakšen odpoklic…znanstvena fantastika….
Po prvi spoznavni uri, kjer je Lea precenila najin odnos (lastnik/pes), Tashin karakter in njeno naravo samo smo se dogovorili za način dela, ki je bil del prevzgoje.
Tri mesece! Trikrat na dan, hranjenje z roke, delo, delo in brezpogojna disciplina….Tedensko smo se videvali z Lejo in skupaj spremljali napredek, ki je bil viden iz dneva v dan…
Rezultat; po priblizno treh mesecih je iz nemogočega psa postala sanjska psička s katero upam danes v največji gneči brez povodca povsod..
Srečanje z ostalimi psi je zgolj še pozornost, skoraj ignoranca. Srečanje z mačko meter narazen noben problem…
Skratka; Lepo vzgojen pes, Lea Leskošek: nikdar ne bom našel besed s katerimi bi se ti zahvalil, da imam danes perfektno vzgojeno, sanjsko kosmato spremljevalko s katero je vsak sprehod popoln užitek…
Peter in Tasha, dogo argentino
________________________________________________________________________________

Aron je v moje življenje prišel pri njegovih 8. tednih in že od samega začetka je pokazal, da bo potreboval izredno veliko strukture in discipline. Že zelo kmalu so se pojavile težave z varovanjem posode, hrane, igrač, vsega kar se je znašlo v njegovem gobcu. Že od začetka je s tal pobiral vse mogoče stvari od kamenja, zemlje, pokošene trave… Zaradi njegovega močnega plenskega nagona je začel ”loviti” jabolka na tleh, orehe, kamenje itd. zmotilo ga je vse kar je imelo najmanjši potencial, da se premika oziroma kotali. Tako se je začela tudi reaktivnost na avtomobile, rolke, pse, mačke… Sprehodi so postajali nemogoči. Skozi njegovo odraščanje se je pričel zavedati svoje fizične in psihične moči in tako je hitro ocenil, da ne potrebuje veliko napora, da me zvleče do jabolka, oreha ali kamna na tleh, pa čeprav je na drugi strani ceste in sva bila nekajkrat v nevarnosti, da naju zbije avto. Kljub rednemu obiskovanju lokalne pasje šola in rednemu delu doma, metode niso bile dovolj učinkovite, da bi s katerimkoli vedenjem prenehal. Preusmerile ga niso niti različne dodatne psihofizične aktivnosti, kvečjemu se je v nekaterih slabih vedenjih še dodatno potrjeval. Tudi samega odnosa med mano kot vodnico in njim ni bilo. On ni zaupal meni, jaz pa ne njemu. Od vsega začetka je imel težave s pripenjanjem ovratnic in povodca, velikokrat se je uprl z renčanjem in tudi ugrizom. Nikakor ni dovolil, da bi ga kakorkoli fizično premikala – mu pomagala v avto ali mu prestavila tačko, če se je zapletel s povodcem. Do njegovega 10. meseca sva nekatere težave potlačila, nekatere za odtenek zmanjšala, večina pa se jih je poslabšala. Na Leo Leskošek in ekipo LVP sem se obrnila, ker me je bilo strah zase, moje bližnje in nenazadnje tudi za Arona, ki nam je vidno uhajal iz rok.

Prevzgoja pri LVP mi je dala orodja in metode, kako vedenjske težave odpraviti in predvsem, dobila sem možnost, da popravim svoj odnos s psom. Pri samem procesu prevzgoje mi je zelo veliko pomenila podporo inštruktorjev in skupine. Veliko mi pomeni, da se lahko učimo eden drugega, da sem lahko takoj dobila povratno informacijo, kaj delam prav in kaj narobe, ter kako to popraviti. Nekatere Aronove vedenjske težave (varovanje virov, pobiranje po tleh, vlečenje na povodcu itd.) so se kmalu izboljšale, za druge je bilo potrebno več dela in bolj poglobljene metode. Velik prelom v najinem odnosu so naredile vaje pomirjanja in masaže. S tem sem odpravila težave s fizičnim dotikanjem, premikanjem, s pomočjo teh vaj nimam težav z dajanjem zdravil (kapljic v ušesa), umivanjem in brisanjem tačk ipd. Danes grem lahko z Aronom na sprehod kamorkoli, tudi če se pojavi kakšna težava vem, kako odreagirati, kako ravnati prihodnjič, da do težave ne bo prišlo in tudi če pride, vem da je to še ena možnost za učenje. Predvsem pa sem skozi prevzgojo pri LVP pridobila zavedanje, da je sama prevzgoja način življenja, je proces, ki se dejansko ne zaključi, za maksimalno pozitivne rezultate pa je potrebna v veliki meri prevzgoja vodnika in potem šele psa. Vsak dan znova sem hvaležna, da sem del LVP skupine, saj imam zaradi vseh vas psa na katerega sem lahko vsak dan bolj ponosna.

Katja in Aron, rotweiler

________________________________________________________________________________

Naša Dina je mešanka tipa bull. Pred 6 leti smo jo posvojili iz azila. Popolnoma nepremišljeno smo jo izbrali in niti približno nismo bili pripravljeni na to, kar je prinesla v naš dom.

3 leta Dina ni bila spuščena iz povodca. Ko se je slučajno odpel, je pobegnila in preganjala divjad oz vse kar je migalo. Reagirala je na čisto vsakega psa, napadala poštarja in nekatere mimoidoče ljudi… Nekako smo preživljali iz dneva v dan, čeprav je bilo zelo naporno in zelo boleče! Poizkusili smo v več pasjih šolah, kjer je sicer v delu blestela, a njene težave z reagiranjem na druge pse so ostajale…

Po srečnem naključju, pa sem nekega dne spoznala Leo. Še takoj drugi dan sem jo kontaktirala in se prijavila na prevzgojo. Samo nekaj obiskov pri njej je popolnoma spremenilo moje in Dinino življenje. Lea in Jure sta resnično osebi z velikim srcem! Ko Lea govori o psih in o vzgoji, se v njenem glasu in energiji čuti brezpogojno ljubezen. To, kar smo dobili pri Lepo vzgojen pes ni bila samo prevzgoja in končni rezultat lepo vzgojen pes, ki ne reagira… Dobili smo veliko več! Vsakodnevno pomoč, strokovno mentorstvo, podporo, razumevanje….

Naj dodam, da se prevzgoja ni začela in končala s tistimi 5imi individualnimi urami. Prevzgoja je način življenja. Ob prevzgoji pri Lepo Vzgojen Pes, se tvoja vez s psom tako močno okrepi, da delo s psom predstavlja vsako minuto tvoje prostega časa in popolno srečo.

Hvala Lea in Jure! Nimam besed, ki bi opisale, kako globoko vaju spoštujem, cenim in imam rada! Hvala vama, da s svojim poslanstvom rišeta nasmehe na naše obraze in ustvarjata vesele in srečne pasje repke 😉

Katja in Dina, pitmix

________________________________________________________________________________

Moja zgodba in zakaj sem sploh prisla do Leje in LVP.
..Zacelo se je,ko je moja psicka Kana polno odrsla.Prej ni imela tezav s psi, tudi poslusnost sva imeli zelo dobro izdelano. Pri priblizno 2 letih pa se je zacela zaganjati v druge pse, na odpoklic se je odzvala samo, ce ni bilo motenj v obliki psov, mack, divjadi…zato sva se zaceli izogibati krajem, kjer je bila velika moznost, da srecava drugega psa. Pa vednar sva ga….in vsakic je bilo hujse-rencanje, vlecenje, skakanje. Iskala sem pomoc in delala s pomocjo pozitivne motivacije in hrane, ampak pri Kani to pac ni dalo nikakrsnih rezultatov. Sprehodi so postali muka, jaz pa sem, samo da se je nekje pojavil pes, postala zivcna in prestrašena, se posebej, ce je bil drug pes odvezan, ker sem vedela kaj bo. Ker je bila edina varianta poiskati nekoga, ki dejansko razume dominantnega psa z lovskim nagonom in njegov nacin reagiranja (da bi psicko dala stran ni bila nikoli opcija, ker sem jo kjub vsemu se vedno imela najrajsi), sem se lotila brskanja po internetu in nasla Lejo. Ze po prvem klicu sem bila boljse volje,ker je bila Lea dejanko clovek, ki je nekoc imel enake tezave s svojim psom, zato sem vedela, da me razume.
Prvi rezultati so bili vidni ze zelo kmalu, po prvi individualni uri, ceprav mi takrat se ni bilo jasno, da je mozno z eno tako “simpl” vajo doseci tako spremembo. In po 6 mesecih sem lahko spet sla s Kano med druge pse, brez strahu, da bom poletela proti prvemu psu ali macku, ki ga srecava. Tudi v gozdu je lahko spuscena, saj pride na prvi klic. Najin odnos se je res izboljsal in lahko recem, da je najboljsi pes. Najbolj dobrodosla sprememba je predvsem, da je sama zacela sprejemati drugacne odlocitve, kot bi jih vcasih- pred obiskom LVP. Lea in Jure sta izjemna cloveka, ki zares ljubita pse in razumeta, kaj psi potrebujejo in kaj lastniki zelimo☺hvala vama❤

Ursa in Kana, louisianska catahoula

________________________________________________________________________________

S pomočjo pasje šole Lepo vzgojen pes, je moje življenje s psom, spet dobilo smisel. Čeprav smo iz drugega konca Slovenije, je bila to najboljša odločitev. Pred tem smo že ogromno delali z lokalnimi kinologi, vendar nikakor nismo uspeli doseči želenih rezultatov.
Po letu in pol prevzgoje in trdega dela, lahko s ponosom povem, da je moj kuža prevzgojen agresije do drugih psov. Pot ni bila lahka, bili so vzponi in padci. Vendar z najboljšo inštruktorico na svetu, je bilo vse veliko lažje, saj je bila vedno na razpolago za nasvet in tolažbo.
Hvala Lea in Jure, ne samo da učita pse, kako postati boljši psi, tudi nas vodnike sta naučila kako postati boljši ljudje in predvsem boljsi vodniki svojih psov. ❤

Maja in Aris, amstaff

______________________________________________________________________________________________

Za pasjo solo Lepo vzgojen pes sem se odlocil glede na priporocilo prijateljev. Imam zahtevnega samca pasme Dogo Argentino, ki mu osnovna vzgoja ni bila dovolj. V pasji soli sem pridobil veliko strokovnega znanja za delo s psom, predvsem pa sem se naucil veliko delati na sebi, kot lastniku psa. S strokovno pomocjo smo odpravili vse tezave in sedaj je zivljenje s psom pravo veselje. Priporocam vsem!

Andrej in Luno, dogo argentino

______________________________________________________________________________________________

Ko si umisliš malo puhasto kepico dlake, si zagotovo na predstavljaš, da bi ti po možnosti lahko povzročala takšne ali drugačne preglavice. Pa vendarle, je bilo pri meni točno tako. Sem lastnik pet letnega nemškega ovčarja s katerim sva pri treh mesecih začela obiskovati malo pasjo šolo in se kasneje vkjlučevala v nadaljevalne tečaje, vse tja do drugega leta starosti.  Mala kepica, je kaj hitro začela odraščati, in z odraščanjem, se je začelo pojavljati upiranje v vedenju, ki je kaj hitro, že pri letu starosti, prešlo v resen problem. V obdobju pasje pubrtetniške norosti, je pričel s postavljanjem po robu proti meni. Ni mu bilo po godu, da bi nadziral žogico, ni prenesel dotikanja po določenih delih telesa, začel je čuvati hrano,… Prišlo je do ugiza in v šoli nama niso znali več konkretno pomagati, zato sem odstopil. Začel sem se natančneje poglabljati v pasjo psihologijo, a težav, ki so se iz dneva v dan kopičile, v praksi nisem bil sposoben kontrolirati. Prišla sva do stopnje, ko sem se vsak drugi dan s sprehoda vračal v ranah ugrizov. Na odpoklic se ni odzival več, ko sem  mu hotel nadeti povodec me je napadel. A kot pravijo upanje umre zadnje, in to je veljalo tudi pri meni. Preko socialnih omrežij sem spoznal Leo Leskošek. Z njenimi strokovnimi, prevsem pa logičnimi pojasnili, odgovori in nasveti, obrazložitvami vedenja, me je kar hitro pridobila na svojo stran, in tako sva se dogovorila za prvo, uvodno uro. Odločil sem se, da bova pričela s prevzgojo in od tega trenutka, zame ene najbomembnejših odločitev v svojem življenju, sta pretekli že dve dobri, predvsem pa uspešni, leti. Težave so izvenele. Z odločnim in doslednim trdim delom pod strokovnim nadzorom, sva z mojo ”zverinico” uspela vzpostaviti pristen prijateljski odnos, ki temelji na spoštovanju. Uspešen inštruktor je oseba, ki se stvari loti načrtno, s srcem in širokim spektrom znanja, oseba, ki je na voljo v trenutkih, ko jo najbolj potrebuješ, pa čeprav včasih le preko telefona in to Lea vsekakor si! Rečem lahko samo, da končno živim svoje sanje in imam lepo vzgojenega psa.

Žan in Chan, nemški ovčar

______________________________________________________________________________________________

Leo sem spoznala po osebnem priporočilu, ko sem iskala pomoč pri vzgoji naših treh leto in pol starih psov. Škotska  ovčarja sta vedno pogosteje tekala za ptiči  in zajci, enako moteče pa je bilo tudi to, da sta navdušeno pozdravljala mimoidoče sprehajalce in kolesarje. To je  vključevalo vse vrste  ljubeznivosti, dobrikanje ter tudi skakanje po ljudeh . Jazbečarja pa so na sprehodih tako pritegnile živalske sledi, da ni slišal nobenega povelja in klicev. Sčasoma je posledično pristal izključno na povodcu, zaradi česar je bil zelo užaljen, tako zelo, da pogosto ni več hotel hoditi in se je kar ulegel na bok. Najprej smo pomislili, da je resno bolan, saj ni hotel na noben način vstati  in smo ga morali vedno pogosteje  nositi . Na lovu pa se nikoli ni vedelo, kdaj in kje se bo zanj lov končal…in s takim stanjem se nismo bili pripravljeni sprijazniti, saj nam je bila že sama misel na to, da bi taval po svoje kdove kje, nevzdržna…
Lea in njen pristop me je takoj pritegnil, še posebno mi je bilo všeč to, da je razumela in sprejela naša pričakovanja in naš način življenja s psi. Ni nas namreč zanimalo intenzivno šolanje poslušnosti, pse  smo želeli le umirili, utrditi odpoklic in doseči, da se lahko v naravi sprehajajo prosti , brez strahu, da jo kam ucvrejo. Ko mi je Lea zagotovila, da se bo tudi jazbečar že kmalu lahko prosto sprehajal v naravnem okolju, ji tega  niti slučajno nisem verjela, saj se je to takrat slišalo kot čista znanstvena fantastika. Kljub temu smo dosledno sledili njenim navodilom, najprej na individualnih urah in kasneje na skupinskih srečanjih. Dobili smo zelo dosti neprecenljivih  informacij , s pomočjo katerih dosti boljše razumemo pasje vedenje in to, kako se moramo mi obnašati v odnosu do psov. Pomembno je tudi to, da je Lea vedno na  razpolago za pomoč ali nasvet v specifični situaciji.  Pri nas so bili rezultati vidni praktično takoj.
Po nekaj mesecih pa je bila razlika že zelo očitna. Psi so se umirili, sedaj mirno počakajo, da se pripravimo za sprehod, iz hiše in v avto gredo na povelje, iz avta prav tako….na sprehodih jih lahko brez strahu pustim , da prosto tekajo , tudi daleč stran, saj se stalno vračajo k meni, tudi če jih ne pokličem. Če jih pokličem, pa sploh.  Hranjenje poteka popolnoma brez stresa, jedo pol metra drug od drugega in nikoli ne silijo v tuje posode. Vsekakor drži, da tako harmonično sobivanje zahteva veliko reda , pozornosti  in doslednosti tudi od mene osebno. Ampak po vseh informacijah o vzgoji in obnašanju psov,  ki sem jih v tem času dobila od Lee,  ko vem, na kaj moram biti pozorna in katera  obnašanja lahko toleriram, katerih pa niti slučajno ne, je vse skupaj postalo sploh mogoče. Če samo pomislim, koliko vsega sem se naučila Pogosto sama sprehajam štiri ali celo pet psov, saj imamo sedaj še tretjega ovčarja in  šestnajstletno mešanko..in brez Lee to niti slučajno ne bi bilo mogoče. Jazbečar uboga tudi na lovu, ne rine v kanale in tja,  kamor ne sme. Ko zažene divjad , pa se na klic ustavi in vrne.
Ne mine dan, da  ne bi  s hvaležnostjo  pomislila na Leo  in se zahvalila  srečnemu naključju, ki me je pripeljalo do nje. V našem življenju je pustila globoko sled, saj je samo zaradi nje mogoče, da s psi, ki nam predstavljajo največje veselje, uživamo vsak dan sproti. Zato ..Lea, od srca hvala !  Pasjo šolo “Lepo vzgojen pes ” pa  resnično priporočam !
Daša, Jack, King in Car, 2 škotska ovčarja in resasti jazbečar