Ko sem jaz dobila Arija, nisem niti pomislila, da bi lahko bil gluh. Sploh nisem vedla, da se to tudi psom zgodi. Hodila sva v malo šolo, pa ni imelo smisla, ker je bilo vse usmerjeno v glasovne komande. Zato sem se pač sama potrudila. Prebrskala sem internet in se malo izobrazila o ravnanju z gluhimi psi. Vendar očitno ne dovolj, ker je pri cca. 2 letih Ari razvil obsesivno ustavljanje vsega, kar se je hitro premikalo. Vključno z avtomobili, celo avtobus mu ni bil prevelik. Potem, ko smo ga dvakrat nemočno gledali kako stoji sredi ceste in se postavlja pred vsako vozilo, ki se je začelo premikati, sem se odločila, da je resnično dovolj domačih ‘kremic’, in da je treba tukaj k zdravnici po močne ‘antibiotike’. Tako sva prišla v roke LVP. Začeli smo tako počasi, da sem mislila, da se ne bomo nikamor premaknili. Pa mi je instruktorica stalno vlivala zaupanje in me spodbujala, da nisem obupala. Vsak četrtek sva hodila gledat motorje na Speedway in po parih tednih se ni več zapodil za njimi. Danes jih niti pogleda ne več. Hodiva na sprehode, ki so užitek vsem: njemu, meni in ljudem, ki vsi po vrsti pravijo, da je Ari resnično Lepo vzgojen pes.

Alenka in Ari, gluh pitbul

Tia je posvojena psica. Po slabem mesecu pri nas, so se zacela kazati njene tezave in sicer v obliki hude aresije do drugih psov. Zaceli smo hoditi v “klasicno” pasjo solo, vendar po pol leta se vedno ni bilo nobene spremembe na bolje. Sele takrat smo se pocasi zaceli zavedati, kako resen problem imamo.
Sprehodi so postajali prava nocna mora. Nekaj kar ti naj bi bilo v veselje in sprostitev, se je spremenilo v breme in stres je postajal vse vecji. To je zacelo vplivati na celo naso druzino, cutili smo nemoc in se borili s frustracijami, saj nismo vec vedeli kako pomagati Tii in hkrati sebi. Prisli smo do tocke, ko smo vedeli, da tako ne gre vec naprej.
Stopili smo v stik z LVP. To energijo je tezko opisati z besedami, a ko smo obiskali niove pse, smo vedeli, da smo na pravem mestu!
Ze po prvem individualnem treningu, so se pokazali rezultati. Nadaljevali smo z delom pod njenim vodstvom, se pridruzili skupinskim treningom in danes ponosno lahko recemo, da je Tia drug pes! Sprehodi potekajo brez tezav, Tia je sproscena in vsa zahvala za to gre LVP! Brez njih nam sigurno ne bi uspelo! In kakrsne koli tezave imate s svojim pasjimi prijatelji vem, da je samo Lepo vzgojen pes prava “rešitev” za vas 🙂

Manja in Tia, pitbul

Leo Leskošek spremljam že od leta 2014. Najino prvo srečanje je bilo delovno, ko sva za Radio Koper posneli prvi pogovor o njeni izkušnji pri slavnem »šepetalcu psov« Cesarju Milanu. Name je naredila velik vtis s svojo umirjenostjo in zagnanostjo v delo s psi. Že takrat je začela z vzgojo mladičkov in njihovih vodnikov. A ne na klasičen način »male šole«, kar potrjuje tudi njena spletna stran »Lepo vzgojen pes«. Znanje, ki ga ves čas dopolnjuje, je iskala tudi pri drugih ameriških kinoloških strokovnjakih. Obiskuje različne seminarje in delavnice, uči se iz praktičnih izkušenj, zewlo dobro opazuje obnašanje psov. Nikoli ni ozkogledna, kar je za kinološkega inštruktorja najboljša odlika, da se ne opira le na eno in samo metodo. Umirila je tudi našo » ptičarsko« Schebo, da ni zapustila svojega prostora, med tem, ko je svoji psički, le nekaj metrov stran na travniku, metala žogico. Psička me nenehno spremlja, tudi k frizerki, kjer mirno čaka na svojem prostoru. Z Leo imam res dobre izkušnje! Najlepša se je zgodila pred kratkim, s posvojeno sanžermensko ptičarko s hudo ločitveno tesnobo. Deset mesecev stara Kira je demolirala tri kletke, da bi prišla ven, čeprav smo na vrata nadeli karabinke. Obiskali sva LVP. Po temeljitem pogovoru sva začeli z delom. Preko spleta sem bila ves čas v kontaktu z njo. S koristnimi nasveti in tremi obiski smo odpravili obe težavi. Pa še na povodec in hojo smo se navadili. Še vedno smo v procesu učenja. Lea pa je vedno na razpolago za poduk, klepet ali vzpodbudo. Priporočam jo vsakomur, ki se zaveda, da se po njenih navodilih, delo s psom doma le še nadaljuje.

Loredana, Sheba, ptičar mix in Kira, ptičar

LEPOVZGOJEN PES – ŠOLA ZA LASTNIKE IN PSE
Jeseni 2013 je v moje življenje vstopil pol leta star terierček, posvojen iz zavetišča.
Vedela sem, da njegova zgodba ni bila niti približno lepa, posledice pa sem kmalu začela opažati tudi v njegovem vedenju.
Kljub temu, da sem takoj začela z njegovo vzgojo doma in v pasji šoli, sva imela vedno hujše težave – reaktivnost na povodcu na mimoidoče pse, traktorje, torbe na koleščkih, mačke, ptiče,… Na povodcu je vlekel tako močno, da je tudi na oprsnici sam sebe dušil in večkrat padel v nezavest. Od starosti 10 mesecev naprej je bil prosto spuščen le v dobro ograjenih prostorih, saj odpoklica nikakor nisva mogla izdelati ; če je bil spuščen je šel po svoje, ne daleč, vendar potem ni hotel priti nazaj k meni. V stanovanju je bil zelo neimiren, vse je hotel imeti pod nadzorom, čez dan se ni nikoli sprostil toliko, da bi lahko mirno zaspal, spal je le ponoči.
Potem, ko so naju izključili iz dveh tečajev, sem bila že čisto obupana nad sabo in nad njim.
Ko sem na spletu zasledila povezavo do posnetka treninga avtorja lepo vzgojen pes, sem se odločila, da stopim v kontakt z njimi.
Že od samega začetka sem bila navdušena nad njihovim odnosom, saj so bili izredno odzivni, termin za uvodni sestanek sem imela že čez en teden.
Na uvodnem sestanku se je Lea res posvetila meni in mojemu psu in mi lepo predstavila potek in način dela.
Ko smo začeli s treningi, se je moje zadovoljstvo nadaljevalo, saj je bila ekipa LVP vedo strokovna, prijazna, pripravljena odgovoriti na vsa možna vpršanja, predvsem mi je bil všeč individualen pristop do lastnika in psa. Ker je (pre)vzgoja psa naporna tudi za lastnika, in se velikokrat počutiš nemočnega, neprepričanega,..je ekipa LVP poskrbela tudi za prijazne in spodbudne besede, ko mi je bilo najtežje.
Začetne individualne ure in skupinski treningi 1x na teden in seveda doslednost doma, so kmalu prinesli rezultate in danes je moj pes LEPO VZGOJEN družabnik jaz pa sem vodnik, ki si ga moj pes zasluži.

Hvala team LVP ❤

Nina in Boo, nemški lovski terier

K LVP sem prisla cisto obupana, s psicko Roxy s katero si nisem upala niti na sprehod vec sama. Imeli sva sto in en problem – agresija do domacih, agresija do otrok, posesija do stvari, vlecenje na povodcu, odpoklic na nuli … Zaceli sva od zacetka in delali na najinem odnosu, gradili vez med nama in koncno je pridobila zeljo, da sodeluje z menoj. Na skupinskih treningih, kateri so koristili tako njej, kot tudi meni, sva vse to le se okrepili in pocasi odpravili nezeljena vedenja. Pri LVP sem se naucila ogromno, od razumevanja svojega psa, branja telesne govorice do pravilnega vodenja. Z njeno pomocjo, nasveti, potrpezljivostjo in seveda z ogromno vsakodnevnih treningov, imam koncno psico s katero grem lahko kamorkoli. To, da sem se odlocila za solanje pri LVP je bilo nekaj najboljsega, kar sem naredila zase in za svojo psicko.?

Tea in Roxy, mix

Lea je človek s poslanstvom s poslanstvom predajanja sebe, svoje ljubezni in znanja o vzgoji in prevzgoji psov. Svoje delo opravlja z veliko mero odgovornosti znanja in predvsem ljubezni in empatije do naših kosmatih družinskih članov. Bila je del našega Erosa vse od začetka pa vse do zadnjih ur njegovega življenj. Bila je delnjegove prevzgoje predvsem pa varen in najboljši možni pristan v času naših počitnic. Ko je Eros odhajal k Lei v varstvo nikoli nisva imela občutka,da ga voziva v klasičen pasji hotel vedno sva bila menenja da odhaja na prave pasje počitnice kjer je živi v pravi družini skupaj z ostalimi psi prostor kjer aktivno preživlja čas. Lea je resnično edina oseba, ki sva ji in bi ji kadarkoli zaupala psa brez vsakega pomisleka. Je strokovna, nepopustljiva ko je to potrebno in hkrati izredno ljubeča in polna empatije. Hvala ti za vse samo sama veš koliko si mu/nam dala❤️

Nataša in Eros, dogo argentino

Half a year ago I was convinced that searching for a new home for Hector would be the only solution to our problems. I realised that I failed in so many ways with this dog. He was reacting to everything, going on normal walks was not even possible. He was reacting to dogs hunderts of meters away. Meeting a dog on the same street was the most terrific thing for me. I was always afraid that one day I will not be able to hold him and he will get to attack another dog. He was reacting to cars passing by, he jumped and humped any human that walked near us. He was hunting/ running after anything moving fast or unpredictable. Deers, Joggers, Bikes, Kids.

So I started taking walks where I knew we would meet nobody. Always having him on the long leash so he could run. Numerous times he ran into the 20m leash and I fell or hurt my shoulders, so I was in pain all the time. After months of living like this I felt so isolated and sad that I started to imagine how it would be having a normal dog. We were both so frustrated. Hector destroyed everything at home and I was feeling worse from day to day.
I started asking around if anybody knows a new owner for him.

We had trainers before, but they could not help us, the training even made everything worse. Then I remembered that my friend once told me to ask Lepo vzgojen pes for help with Hector. So I wrote and put my last hope into the meeting with them. I remember I was watching Videos of another Amstaff at training with my mum and she told me that Hector will never be able to behave that well, but if LVP could help me to learn handle him it would be so much help.

Now, half a year after we started training I have the dog I always dreamt about. We can do so much stuff together, go on hikes, go sight seeing, go in the city, meet friends with dogs. All these things I could not do before. Having a dog got fun again, I am really happy to go to walks with him, I do not have to isolate anymore, mostly I go the routes where we will meet lots of dogs and people on purpose. And I am so proud of what we achieved together. And so thankful to LVP for their help and guidance ❤

Bianca in Hector, amstaff

Najboljša pasja šola za prevzgojo psa! Odkar obiskujem pasjo šolo Lepo vzgojen pes, moram reči da je tako zelo napredoval moj kuža, kot najin odnos. Kljub trudu, ki smo ga vložili prej, da bi odpravili agresijo do drugih psov, tega nismo mogli nekako odpraviti. Plus to, da ga nisem mogla imeti spuščenega niti v gozdu, saj bi ob prvi priliki zbezljal po svoje, tako da smo že skoraj obupali, in nekako nismo več verjeli, da bomo te stvari popolnoma odpravili oz. rešili. Tudi zaupanja je bilo vse manj, do psa in do same sebe. Tako me je pot pripeljala do LVP in zdaj sm res hvaležna za vse težave, ki jih imel. Inštruktorji so res neverjetni. Imajo res ogromno izkušenj in znanja in so res z dušo predani, da pomagajo psu in vam, da bi odpravili težave, ki jih imate. In so pri tem tudi zelo uspešni! Odkar obiskujem pasjo šolo LVP, je kuža res postal, takšen kot mora biti 😉 Ogromno sva zgradila na odnosu, ne zaganja se mi več v druge pse, lahko hodi z drugimi psi vštric, pa bo lepo hodil poleg (prej bi napadel). Naučil se je vedenja do drugih kužkov, in je v družbi njih sproščen in se je zelo umiril (prej je bil cel napet). Poleg tega ga imam v gozdu več ali manj spuščenega. Če grejo mimo srne ali srečamo kakšnega psa, sicer pogleda za njimi, a pride na odpoklic h meni (prej to sploh ni bilo izvedljivo, saj bi se mi zakadil ali v psa ali pa za srnami). Tako so sprehodi postali sproščeni, prej je bilo vse skupaj zelo stresno. Plus ogromno sva zgradila na odnosu. Tukaj sem reeees zeeeelo zadovoljna in sm zdaj vesela za vse kar je blo, ker sta me res ogromno naučila. Zdaj zaupam v kužka in sama vase in on mene uboga in se mava super. In verjamem, da je s trudom mogoče premagati marsikatero težavo 😉 Super izkušnja. Hvala Lepo vzgojen pes! Priporočam vsakemu, ki ima težave s psom, res se splača!

Nina in Black, pitbul/labradorec

Mislim, da večina ljudi išče pomoč pri prevzgoji svojega psa, ker ima pes težave z drugimi psi ali ljudmi. Moj pes pa je imel probleme … z menoj. Čeprav sem se ves čas precej ukvarjala z njim, hodila v pasjo šolo, kjer je bil kar priden, sem očitno delala nekaj narobe. Ko ni bilo po njegovo, se mi je postavil po robu, začel renčati in gristi. Zato, ker mu nisem znala postaviti mej. »Problematično« vedenje pa se je samo stopnjevalo. Napadi so se dogajali vse pogosteje, nisem si več upala z njim na daljše sprehode, saj nisem vedela, kdaj bo prišlo do napada. Roke in noge sem imela precej zgrizene in na njih celo paleto barv. Ko je pes zrasel do dobrih 30 kg in skočil vame in me, kot se mi je takrat zdelo, hotel ubiti, sem vedela, da moram nekaj narediti.

Tako sem začela razmišljati o prevzgoji in preko Facebooka naletela na Lepo vzgojenega psa. Vedela sem, da nimam kaj izgubiti in da dolgujem sebi in svojemu psu, da naredim vse, kar je možno, da bodo stvari drugačne. Na uvodnem sestanku sem prvič dobila občutek, da me nekdo razume, mi prisluhne in ve, o čem govorim.  Glede na moje pripovedovanje in na podlagi prvega neposrednega stika z mojim psom so mi  pojasnili, da moj pes sicer ni agresiven, je pa dominanten in karakterno dosti premočan zame. Dali so mi jasno vedeti, da bom morala najprej in predvsem delati na sebi. In ko sem skozi individualne in kasneje skupinske treninge to usvajala, sem začela opažati, da mi pes sledi. In najin odnos se je začel spreminjati. Tudi izpadi so izginjali.

Dobro leto je minilo, odkar sem se odločila za prevzgojo psa. Kar sva dosegla do danes, je neopisljivo in naj se sliši še tako dramatično, je popolna resnica – odločitev za prevzgojo pri LVP je bila ena najboljših odločitev, kar sem jih sprejela, saj je tako meni kot mojemu psu obrnila življenje na bolje. Danes lahko psa vzamem s seboj skoraj kamorkoli grem in oba lahko uživava. To je bil moj cilj. In nenazadnje je to tudi smisel tega, da imaš psa.

Za vse to pa se moram zahvaliti na prvem mestu LVP in vsem sošolcem s skupinskih treningov.

Jasmina in Kal, nemški ovčar

Naš kuža je imel kljub obiskovanju male šole in opravljenemu izpitu iz poslušnosti B-bh, težave s tujimi ljudmi in psi. Dovolj je bilo že, da ga je človek samo ogovoril češ ¨kako pa si ti lep¨ in že je zarenčal ali celo poskočil proti človeku, v pse se je zaganjal včasih tudi brez razloga , sploh pa kadar ga je kateri nalajal in podobno. Res pa je tudi, da je kot mladič imel kar parkrat grde izkušnje( od petega do devetega meseca) ,saj je bil parkrat napaden s strani drugih psov,ki niso bili pod nadzorom. Uhajal pa je tudi za srnami in preganjal zajce…posledično je bil pes konstantno na deset metrskem povodcu,saj mu nisem zaupala. Sama sem se trudila, da bi to vedenje spremenila s preusmerjanjem pozornosti,priboljški, hrana in še marsičem vendar nič ni pomagalo. Za Lepo vzgojen pes  sem izvedela preko spleta in tako sem se odločila, da poskusim še pri njih, saj tako več ni šlo dalje. Pri njih mi je najbolj všeč individualen pristop do stranke in psa ter njunih težav, posveti se ti res 100%. Predvsem pa se poudarja tudi to, da je treba delati ogromno na sebi in svoji energiji, ki jo prenašamo na psa,kar se je izkazalo za zelo resnično. Zelo sem zadovoljna z rezultati, ki sva jih s Casperjem dosegla do danes in svoj odnos gradiva iz dneva v dan,le ta pa postaja močnejši in močnejši. Vsak,ki ima težave s svojim psom in misli, da več ni pomoči oziroma že obupuje, toplo priporočam šolo za prevzgojo psov Lepo vzgojen pes, saj so res strokovnjaki na svojem področju in vam bodo pomagali zgraditi lepši in boljši, bolj trden odnos s svojim psom.

Sara in Casper, rottweiler

Z Mondom sva prevzgojo pri LVP začela obiskovati ko je bil star pet let, saj je bil posvojenček in je imel težave z viški energije in z ostalimi samci. Že na spoznavnem obisku naju je prepričala njihova strokovnost in odnos, tako da sva se odločila za nadaljne šolanje pri njiju. Po opravljenih  individualnih urah in vsakotedenskem obiskovanju skupinkih ur je bil napredek pri Mondu astronomski. Prišli smo celo do točke, da je Mond po enoletnem pripravništvu postal pes terapevt pri Tačkah Pomagačkah, na kar sem posebej ponosen in iskreno hvaležen LVP za vso podporo na tej poti.

Primož in Mond, švicarski ovčar

Moj Gaj je bil zame od vedno super pes, dokler zaradi neprijetne izkusnje z nemsko ovcarko ni postal nezaupljiv do neznanih vecjih psov. Tezave so se stopnjevale in razne metode, ki sem jih sama probavala, moja nesigurnost ob srecanju psov, niso prinesli nobenih rezultatov. Potem sem naletela na Lepo vzgojen pes in to, da z Gajem na treninge hodiva ze leto in pol, je najboljsa stvar, za katero sem se odlocila:) Gaj je ogromno napredoval, se ponovno sprostil v druzbi psov, jaz pa sem kot vodnik psa ugotovila, da sem se imela se veliko za naucit in s tem tudi osebno napredovala. Sva na super poti do odnosa pes-vodnik, ki bi si ga moral vsak lastnik psa zeleti ?. To pa seveda brez Lepo vzgojen pes ne bi slo, saj se tako individualno in v skupini trudijo dati vse od sebe in nas ob padcih in vzponih podpirajo in spodbujajo. Hvala ?

Megi in Gay, mix

Imam ogromnega psa beaucerona. Z njim sem imela veliko tezav. Velikokrat je na sprehodu vlekel s tako silo, da sem pristala na tleh. Napadal je avtomobile, tako da sprehod v javnosti ni bil mogoč. Do domačih je bil ljubec, drugim ljudem in zivalim pa ni pustil v bližino in jih je takoj napadel. Tudi name je večkrat zarencal. Bila sem obupana, ker je bilo nevzdrzno in nic ni pomagalo. Star je bil ze dobra stiri leta, ko sem izvedela solo Lepo vzgojen pes. instruktorji so naju po stirih individualnih urah pripravili za skupinske treninge. Naucila sem se ga obvladovati, nauciti poslusnosti, kako mu pokazati kaj zelim od njega, kaj sme in kaj ne sme, kako ga umiriti, kaksne vaje delati z njim in katere napake pri vzgoji moram popraviti. Njihov osebni pristop do vsake stranke in kuzka posebej, je res neverjeten. Spodbujajo  in vodijo te, ti stojijo ob strani in dokazejo, da zmores. Nemogoce so spremenili v mogoce. Po nekaj mesecih se z mojim psom lahko mirno sprehajava povsod. Ob cesti, po mestu med ljudmi, med drugimi zivalimi. Mnogi mi recejo, da ni mozno, da je to isti pes, pa je. Neizmerno sem hvalezna za solo Lepo vzgojen pes. Res so mi olajsali in polepsali zivljenje. Se vedno ob sobotah pridno hodiva na skupinske treninge, kjer izpopolnjujeva svoje znanje in trenirava z drugimi, ki so prav tako imeli “nemogoče” pse. Hvala, hvala, hvala za najboljšo šolo!!!

Lucija in Ares, beauceron

Max is a three year old German Sheppard that had been a spoiled out of control reacting and jumping at other dogs and people and always pulling ahead on walks.
We spent some time and money with 2 different trainers (he bit one in the stomac) and there was very little improvment.
We met up with LVP in Ljubljana and after one interveiw and 3 private lessons usingtheir methods there was an immediate big improvment.
Max adores Lea and her family of dogs- and we board him with her when we go away on trips.
Lea is very calm patient and loving in her training but very firm and has the repect of all the dogs.You can see
She genuinly loves her work.
After the initial private sessions with her there are weekly meetings in the park together with the other dogs she is training, usually around 12 mostly big dogs that had behavioral problems-and all goes smothly under her calm commanding loving presence.

David in Max, nemški ovčar

Messi, psička pasme Nemški Boxer, je pri slabih treh letih iz nenada, dobesedno čez noč razvila nekontrolirano agresijo do psov – ne glede na pasmo, starost ali spol. Sprejemala je le tip psa “happy go lucky”, v vse ostale – dominantne, prestrasene, tudi tiste, ki so jo ignorirali – pa se je začela agresivno zaganjati, renčati. V nekaj primerih, ko je bila spuščena je tudi dejansko napdala, vendar na srečo nikoli ni povzročila nobene poškodbe. Z njenim vedenjem sem se sprva spopadala sama, potem s pomočjo strokovnjakov. Ko ni pomagala nobena metoda in ko sem bila že popolnoma obupana sem na Facebooku videla skupino Lepo vzgojen pes. Že uvodna ura in njihov pristop mi je takoj vrnil upanje, da bo (takrat 4 letna) Messi lahko zaživela normalno pasje življenje. Prevzgoja je zahtevala v prvi vrsti spremembo mene – iz nervozne, prestrasene in zivcne lastnice, v “bolj” mirno in odločno, konsistentno vodjo. Z Messi sva od prevzgoje naprej drugačen tandem, veliko bolj povezani, veliko bolj uživava v skupnih sprehodih. Seveda je pred nama še dolga pot, kot vsak človek tudi jaz še vedno delam napake v vodenju psičke… Je pa veliko lažje z njihovim vodstvom, nasveti in predvsem z živimi dokazi, ki jih srečujeva na treningih: množico prevzgojenih kužkov, ki so prestali enako ali še hujše.

Ana in Messi, nemški bokser

Najina zgodba & Lepo vzgojen pes; sem lastnik zdaj skoraj šest let stare psičke pasme Dogo Argentino, ki mi pomeni vse, pa vendar najina zgodba ni od nekdaj tako popolna.

LVP team  sem spoznal pri Tashinih treh letih. Takrat je bila Tasha, s sicer veliko predznanja, se zelo naporen pes v fazi pasje “pubertete”.
Sprehodi so si bili naporni, vlekla je kot lokomotiva, srečanja s psi grmenje, renčanje….O sprehodu brez povodca tudi sanjati nisem upal…kakšen odpoklic…znanstvena fantastika….
Po prvi spoznavni uri, kjer so precenili najin odnos (lastnik/pes), Tashin karakter in njeno naravo samo smo se dogovorili za način dela, ki je bil del prevzgoje.
Tri mesece! Trikrat na dan, hranjenje z roke, delo, delo in brezpogojna disciplina….Tedensko smo se videvali z njimi in skupaj spremljali napredek, ki je bil viden iz dneva v dan…
Rezultat; po priblizno treh mesecih je iz nemogočega psa postala sanjska psička s katero upam danes v največji gneči brez povodca povsod..
Srečanje z ostalimi psi je zgolj še pozornost, skoraj ignoranca. Srečanje z mačko meter narazen noben problem…
Skratka; Lepo vzgojen pes: nikdar ne bom našel besed s katerimi bi se vam zahvalil, da imam danes perfektno vzgojeno, sanjsko kosmato spremljevalko s katero je vsak sprehod popoln užitek…
Peter in Tasha, dogo argentino

Aron je v moje življenje prišel pri njegovih 8. tednih in že od samega začetka je pokazal, da bo potreboval izredno veliko strukture in discipline. Že zelo kmalu so se pojavile težave z varovanjem posode, hrane, igrač, vsega kar se je znašlo v njegovem gobcu. Že od začetka je s tal pobiral vse mogoče stvari od kamenja, zemlje, pokošene trave… Zaradi njegovega močnega plenskega nagona je začel ”loviti” jabolka na tleh, orehe, kamenje itd. zmotilo ga je vse kar je imelo najmanjši potencial, da se premika oziroma kotali. Tako se je začela tudi reaktivnost na avtomobile, rolke, pse, mačke… Sprehodi so postajali nemogoči. Skozi njegovo odraščanje se je pričel zavedati svoje fizične in psihične moči in tako je hitro ocenil, da ne potrebuje veliko napora, da me zvleče do jabolka, oreha ali kamna na tleh, pa čeprav je na drugi strani ceste in sva bila nekajkrat v nevarnosti, da naju zbije avto. Kljub rednemu obiskovanju lokalne pasje šola in rednemu delu doma, metode niso bile dovolj učinkovite, da bi s katerimkoli vedenjem prenehal. Preusmerile ga niso niti različne dodatne psihofizične aktivnosti, kvečjemu se je v nekaterih slabih vedenjih še dodatno potrjeval. Tudi samega odnosa med mano kot vodnico in njim ni bilo. On ni zaupal meni, jaz pa ne njemu. Od vsega začetka je imel težave s pripenjanjem ovratnic in povodca, velikokrat se je uprl z renčanjem in tudi ugrizom. Nikakor ni dovolil, da bi ga kakorkoli fizično premikala – mu pomagala v avto ali mu prestavila tačko, če se je zapletel s povodcem. Do njegovega 10. meseca sva nekatere težave potlačila, nekatere za odtenek zmanjšala, večina pa se jih je poslabšala. Na ekipo LVP sem se obrnila, ker me je bilo strah zase, moje bližnje in nenazadnje tudi za Arona, ki nam je vidno uhajal iz rok.

Prevzgoja pri LVP mi je dala orodja in metode, kako vedenjske težave odpraviti in predvsem, dobila sem možnost, da popravim svoj odnos s psom. Pri samem procesu prevzgoje mi je zelo veliko pomenila podporo inštruktorjev in skupine. Veliko mi pomeni, da se lahko učimo eden drugega, da sem lahko takoj dobila povratno informacijo, kaj delam prav in kaj narobe, ter kako to popraviti. Nekatere Aronove vedenjske težave (varovanje virov, pobiranje po tleh, vlečenje na povodcu itd.) so se kmalu izboljšale, za druge je bilo potrebno več dela in bolj poglobljene metode. Velik prelom v najinem odnosu so naredile vaje pomirjanja in masaže. S tem sem odpravila težave s fizičnim dotikanjem, premikanjem, s pomočjo teh vaj nimam težav z dajanjem zdravil (kapljic v ušesa), umivanjem in brisanjem tačk ipd. Danes grem lahko z Aronom na sprehod kamorkoli, tudi če se pojavi kakšna težava vem, kako odreagirati, kako ravnati prihodnjič, da do težave ne bo prišlo in tudi če pride, vem da je to še ena možnost za učenje. Predvsem pa sem skozi prevzgojo pri LVP pridobila zavedanje, da je sama prevzgoja način življenja, je proces, ki se dejansko ne zaključi, za maksimalno pozitivne rezultate pa je potrebna v veliki meri prevzgoja vodnika in potem šele psa. Vsak dan znova sem hvaležna, da sem del LVP skupine, saj imam zaradi vseh vas psa na katerega sem lahko vsak dan bolj ponosna.

Katja in Aron, rotweiler

Naša Dina je mešanka tipa bull. Pred 6 leti smo jo posvojili iz azila. Popolnoma nepremišljeno smo jo izbrali in niti približno nismo bili pripravljeni na to, kar je prinesla v naš dom.

3 leta Dina ni bila spuščena iz povodca. Ko se je slučajno odpel, je pobegnila in preganjala divjad oz vse kar je migalo. Reagirala je na čisto vsakega psa, napadala poštarja in nekatere mimoidoče ljudi… Nekako smo preživljali iz dneva v dan, čeprav je bilo zelo naporno in zelo boleče! Poizkusili smo v več pasjih šolah, kjer je sicer v delu blestela, a njene težave z reagiranjem na druge pse so ostajale…

Po srečnem naključju, pa sem nekega dne spoznala Leo. Še takoj drugi dan sem jo kontaktirala in se prijavila na prevzgojo. Samo nekaj obiskov pri njej je popolnoma spremenilo moje in Dinino življenje. Lea in Jure sta resnično osebi z velikim srcem! Ko Lea govori o psih in o vzgoji, se v njenem glasu in energiji čuti brezpogojno ljubezen. To, kar smo dobili pri Lepo vzgojen pes ni bila samo prevzgoja in končni rezultat lepo vzgojen pes, ki ne reagira… Dobili smo veliko več! Vsakodnevno pomoč, strokovno mentorstvo, podporo, razumevanje….

Naj dodam, da se prevzgoja ni začela in končala s tistimi 5imi individualnimi urami. Prevzgoja je način življenja. Ob prevzgoji pri Lepo Vzgojen Pes, se tvoja vez s psom tako močno okrepi, da delo s psom predstavlja vsako minuto tvoje prostega časa in popolno srečo.

Hvala Lea in Jure! Nimam besed, ki bi opisale, kako globoko vaju spoštujem, cenim in imam rada! Hvala vama, da s svojim poslanstvom rišeta nasmehe na naše obraze in ustvarjata vesele in srečne pasje repke 😉

Katja in Dina, pitmix

Za pasjo solo Lepo vzgojen pes sem se odlocil glede na priporocilo prijateljev. Imam zahtevnega samca pasme Dogo Argentino, ki mu osnovna vzgoja ni bila dovolj. V pasji soli sem pridobil veliko strokovnega znanja za delo s psom, predvsem pa sem se naucil veliko delati na sebi, kot lastniku psa. S strokovno pomocjo smo odpravili vse tezave in sedaj je zivljenje s psom pravo veselje. Priporočam vsem!

Andrej in Luno, dogo argentino

S pomočjo pasje šole Lepo vzgojen pes, je moje življenje s psom, spet dobilo smisel. Čeprav smo iz drugega konca Slovenije, je bila to najboljša odločitev. Pred tem smo že ogromno delali z lokalnimi kinologi, vendar nikakor nismo uspeli doseči želenih rezultatov.
Po letu in pol prevzgoje in trdega dela, lahko s ponosom povem, da je moj kuža prevzgojen agresije do drugih psov. Pot ni bila lahka, bili so vzponi in padci. Vendar z najboljšo inštruktorico na svetu, je bilo vse veliko lažje, saj je bila vedno na razpolago za nasvet in tolažbo.
Hvala LVP, ne samo da učite pse, kako postati boljši psi, tudi nas vodnike  naučite kako postati boljši ljudje in predvsem boljsi vodniki svojih psov. ❤

Maja in Aris, amstaff

Moja zgodba in zakaj sem sploh prisla do  LVP.
..Zacelo se je, ko je moja psička Kana polno odrsla.Prej ni imela tezav s psi, tudi poslusnost sva imeli zelo dobro izdelano. Pri priblizno 2 letih pa se je zacela zaganjati v druge pse, na odpoklic se je odzvala samo, ce ni bilo motenj v obliki psov, mack, divjadi…zato sva se zaceli izogibati krajem, kjer je bila velika moznost, da srecava drugega psa. Pa vednar sva ga….in vsakic je bilo hujse-rencanje, vlecenje, skakanje. Iskala sem pomoc in delala s pomocjo pozitivne motivacije in hrane, ampak pri Kani to pac ni dalo nikakrsnih rezultatov. Sprehodi so postali muka, jaz pa sem, samo da se je nekje pojavil pes, postala zivcna in prestrašena, se posebej, ce je bil drug pes odvezan, ker sem vedela kaj bo. Ker je bila edina varianta poiskati nekoga, ki dejansko razume dominantnega psa z lovskim nagonom in njegov nacin reagiranja (da bi psicko dala stran ni bila nikoli opcija, ker sem jo kjub vsemu se vedno imela najrajsi), sem se lotila brskanja po internetu in nasla LVP. Ze po prvem klicu sem bila boljse volje,ker so instruktorji dejanko ljudje, ki so nekoc imel enake tezave s svojimi psi, zato sem vedela, da me razumejo.
Prvi rezultati so bili vidni ze zelo kmalu, po prvi individualni uri, ceprav mi takrat se ni bilo jasno, da je mozno z eno tako “simpl” vajo doseci tako spremembo. In po 6 mesecih sem lahko spet sla s Kano med druge pse, brez strahu, da bom poletela proti prvemu psu ali macku, ki ga srecava. Tudi v gozdu je lahko spuscena, saj pride na prvi klic. Najin odnos se je res izboljsal in lahko recem, da je najboljsi pes. Najbolj dobrodosla sprememba je predvsem, da je sama zacela sprejemati drugacne odlocitve, kot bi jih vcasih- pred obiskom LVP. Pri LVP so instruktorji izjemni, ki zares ljubijo pse in razumejo, kaj psi potrebujejo in kaj lastniki želimo.☺

Hvala vam❤

Ursa in Kana, louisianska catahoula

Ko si umisliš malo puhasto kepico dlake, si zagotovo na predstavljaš, da bi ti po možnosti lahko povzročala takšne ali drugačne preglavice. Pa vendarle, je bilo pri meni točno tako. Sem lastnik pet letnega nemškega ovčarja s katerim sva pri treh mesecih začela obiskovati malo pasjo šolo in se kasneje vkjlučevala v nadaljevalne tečaje, vse tja do drugega leta starosti. Mala kepica, je kaj hitro začela odraščati, in z odraščanjem, se je začelo pojavljati upiranje v vedenju, ki je kaj hitro, že pri letu starosti, prešlo v resen problem. V obdobju pasje pubrtetniške norosti, je pričel s postavljanjem po robu proti meni. Ni mu bilo po godu, da bi nadziral žogico, ni prenesel dotikanja po določenih delih telesa, začel je čuvati hrano,… Prišlo je do ugiza in v šoli nama niso znali več konkretno pomagati, zato sem odstopil. Začel sem se natančneje poglabljati v pasjo psihologijo, a težav, ki so se iz dneva v dan kopičile, v praksi nisem bil sposoben kontrolirati. Prišla sva do stopnje, ko sem se vsak drugi dan s sprehoda vračal v ranah ugrizov. Na odpoklic se ni odzival več, ko sem mu hotel nadeti povodec me je napadel. A kot pravijo upanje umre zadnje, in to je veljalo tudi pri meni. Preko socialnih omrežij sem spoznal Leo Leskošek. Z njenimi strokovnimi, prevsem pa logičnimi pojasnili, odgovori in nasveti, obrazložitvami vedenja, me je kar hitro pridobila na svojo stran, in tako sva se dogovorila za prvo, uvodno uro. Odločil sem se, da bova pričela s prevzgojo in od tega trenutka, zame ene najbomembnejših odločitev v svojem življenju, sta pretekli že dve dobri, predvsem pa uspešni, leti. Težave so izvenele. Z odločnim in doslednim trdim delom pod strokovnim nadzorom, sva z mojo ”zverinico” uspela vzpostaviti pristen prijateljski odnos, ki temelji na spoštovanju. Uspešen inštruktor je oseba, ki se stvari loti načrtno, s srcem in širokim spektrom znanja, oseba, ki je na voljo v trenutkih, ko jo najbolj potrebuješ, pa čeprav včasih le preko telefona in to Lea vsekakor si! Rečem lahko samo, da končno živim svoje sanje in imam lepo vzgojenega psa.

Žan in Chan, nemški ovčar
LVP sem spoznala po osebnem priporočilu, ko sem iskala pomoč pri vzgoji naših treh leto in pol starih psov. Škotska  ovčarja sta vedno pogosteje tekala za ptiči  in zajci, enako moteče pa je bilo tudi to, da sta navdušeno pozdravljala mimoidoče sprehajalce in kolesarje. To je  vključevalo vse vrste  ljubeznivosti, dobrikanje ter tudi skakanje po ljudeh . Jazbečarja pa so na sprehodih tako pritegnile živalske sledi, da ni slišal nobenega povelja in klicev. Sčasoma je posledično pristal izključno na povodcu, zaradi česar je bil zelo užaljen, tako zelo, da pogosto ni več hotel hoditi in se je kar ulegel na bok. Najprej smo pomislili, da je resno bolan, saj ni hotel na noben način vstati  in smo ga morali vedno pogosteje  nositi . Na lovu pa se nikoli ni vedelo, kdaj in kje se bo zanj lov končal…in s takim stanjem se nismo bili pripravljeni sprijazniti, saj nam je bila že sama misel na to, da bi taval po svoje kdove kje, nevzdržna…
LVP in njihov pristop me je takoj pritegnil, še posebno mi je bilo všeč to, da raumejo in sprejmejo naša pričakovanja in naš način življenja s psi. Ni nas namreč zanimalo intenzivno šolanje poslušnosti, pse  smo želeli le umirili, utrditi odpoklic in doseči, da se lahko v naravi sprehajajo prosti , brez strahu, da jo kam ucvrejo. Ko so mi zagotovili, da se bo tudi jazbečar že kmalu lahko prosto sprehajal v naravnem okolju, jim tega  niti slučajno nisem verjela, saj se je to takrat slišalo kot čista znanstvena fantastika. Kljub temu smo dosledno sledili njihovim navodilom, najprej na individualnih urah in kasneje na skupinskih srečanjih. Dobili smo zelo dosti neprecenljivih  informacij , s pomočjo katerih dosti boljše razumemo pasje vedenje in to, kako se moramo mi obnašati v odnosu do psov. Pomembno je tudi to, da po pri LVP vedno na  razpolago za pomoč ali nasvet v specifični situaciji.  Pri nas so bili rezultati vidni praktično takoj.
Po nekaj mesecih pa je bila razlika že zelo očitna. Psi so se umirili, sedaj mirno počakajo, da se pripravimo za sprehod, iz hiše in v avto gredo na povelje, iz avta prav tako….na sprehodih jih lahko brez strahu pustim , da prosto tekajo , tudi daleč stran, saj se stalno vračajo k meni, tudi če jih ne pokličem. Če jih pokličem, pa sploh.  Hranjenje poteka popolnoma brez stresa, jedo pol metra drug od drugega in nikoli ne silijo v tuje posode. Vsekakor drži, da tako harmonično sobivanje zahteva veliko reda , pozornosti  in doslednosti tudi od mene osebno. Ampak po vseh informacijah o vzgoji in obnašanju psov,  ki sem jih v tem času dobila od LVP,  ko vem, na kaj moram biti pozorna in katera  obnašanja lahko toleriram, katerih pa niti slučajno ne, je vse skupaj postalo sploh mogoče. Če samo pomislim, koliko vsega sem se naučila. Pogosto sama sprehajam štiri ali celo pet psov, saj imamo sedaj še tretjega ovčarja in  šestnajstletno mešanko..in brez LVP to niti slučajno ne bi bilo mogoče. Jazbečar uboga tudi na lovu, ne rine v kanale in tja,  kamor ne sme. Ko zažene divjad , pa se na klic ustavi in vrne.
Ne mine dan, da  ne bi  s hvaležnostjo  pomislila na LVP  in se zahvalila  srečnemu naključju, ki me je pripeljalo do njih. V našem življenju so pustili globoko sled, saj je samo zaradi njih mogoče, da s psi, ki nam predstavljajo največje veselje, uživamo vsak dan sproti. Zato .. od srca hvala !  Pasjo šolo “Lepo vzgojen pes ” pa  resnično priporočam !
Daša, Jack, King in Car, 2 škotska ovčarja in resasti jazbečar
Naina iskušnja z Leino šolo…
Z Leo Leskošek smo se srečali, ko smo vpisali našega pasjega mladička -mešanca z dominantnimi znaki huskija v malo šolo kinološkega društva Vrhnika. Ponovno smo se obrnili nanjo, ko smo opazili, da naš ljubljenec kaže znake trmoglavosti, ne odzivanja na odpoklic, nediscipline pri srečevanju z drugimi psi in ljudmi, skratka, ko smo ugotovili, da ga z našim pomanjkljivim znanjem ne uspemo obvladovati in voditi. V vmesnem času smo obiskovali razne tečaje, šole, srečanja na katerih smo ponovno spoznavali, da enostavno ne najdemo načina kako komunicirati s psom (ki ga imamo seveda neskončno radi in ki je dosegel vse kar je hotel), kako ga motivirati, da bo
sledil našim ukazom in ki bo sprejemal naš način vodenja. Prvi obisk in kontakt z Leo ne bomo nikoli pozabili : naš pes je v trenutku spremenil svoje obnašanje, v vsem je sledil njenim ukazom in izpolnjeval vse zahteve. Tudi prvi nauk je bil dokončen: sporočilo, da moraš psu jasno in vztrajno sporočiti, da boš v svojih zahtevah in ukazih vztrajal.
Danes je naš pes prijeten član naše družine, ravno dovolj nagajiv, da nam popestri dan, v vsem drugem pa povsem prilagojen in sprejemljiv za vsako situacijo in priložnost. Lea ima poleg očitnega znanja in izkušenj, ki si jih je nabirala z delom in študijem tudi nekaj kvalitet, ki jo ločijo od preostale populacije instruktorjev in šepetalcev psov. Zna natančno pojasniti kaj moramo doseči
pri delu s psom in vztrajati z ponavljanjem jasnih ukazov, da bo pes vedel kaj so naše zahteve. Množica ljudi, ki prihaja na njene sobotne treninge oziroma srečanja iz vseh koncev Slovenije kaže, da resnično opravlja izjemno delo na način, ki je sprejemljiv zelo različnim psom in njihovim gospodarjem, tudi najbolj zahtevnim in problematičnim.
Kljub temu, da smo prepričani, da smo nas in našega Šimeta usposobili za vsakdanje funkcioniranje v družbi in vsakdanjem življenju, gremo vedno kadar smo v Ljubljani na njen trening oziroma vodenje. Enostavno je srečanje z Leo najboljša priložnost, da se vsakokrat izpopolnimo in ponovno podučimo, kako pomembno je, da s psom vztrajno delamo in obnavljamo vse možne situacije in komunikacijo. Seveda pa je dodaten razlog za našo navdušenje z Leo njena pripravljenost za čuvanje njenih učencev. V primerih, ko nas Šime ne more spremljati na naših poteh ali opravkih, ga pustimo v varstvu pri njej. Vrne se urejen, discipliniran in navajen na izvajanje ukazov. Vse to kaže, da je v svojem poslu našla način in metode kako zgraditi odnos z psom, kako ga naučiti, da sledi ukazom in kako vztrajati pri
njihovem izvajanju. Prav tako ji to uspeva z njihovimi gospodarji
Anita, Bojan in Šime, husky mix

Če čisto na kratko povzamem – pri LVP svoje delo več kot obvladajo!

Sama imam več psov že skoraj 2 desetletji. Poleg mojih lastnih psov  so z mano še psi, ki iščejo nov dom ter psi v oskrbi za daljši ali krajši čas.

Moje ”staro” krdelo je bilo precej nezahtevno, pa čeprav so bili v njem veliki in močni psi (med njimi rottweilerka Tori, mešanka rottweilerja in irskega setra Oxa, mešanec ovčarja Tayos, irska volčja hrtica Indy,  rottweiler Khan…)

Od ”starega” krdela je še vedno z mano 10 kilogramski mešanček Maiki in velik mešanec hrta in border collie-ja Miko, kateri je postal moj edini pes, ki na žalost ne more biti brez vrvice, s čimer sem se (sicer stežka) sčasoma sprijaznila.

Težave, ki so se v preteklosti pojavile s psi, ki sem jih posvojila že odrasle, so bile zame obvladljive (npr. dominanca na druge pse, reagiranje na poštarja, lovski nagon, ki se ga je dalo kontrolirat…)

Ker se že vsa leta ukvarjam s psi (humanitarno, tekmovalno in profesionalno), moji psi so tudi reševalni, terapevtski in športni, sem mislila, da bo vsako moje krdelo nezahtevno…

Ko pa sem po letu 2015 oblikovala popolnoma novo krdelo, mi je postalo jasno, da se motim.

Naenkrat sem si zadala preveč. V roku enega leta sem v krdelo vzela 5 mesečnega mešanca s hrvaškim ovčarjem; travmiranega in precej histeričnega, 2 mesečno nemško ovčarko; delovne linije z viška nagonov ter 2 leti staro rottweilerko z že izoblikovanim karakterjem in ekstremnimi nagoni po plenu.

Kar naenkrat se je vse porušilo; nisem več zmogla naenkrat peljat na sprehod vseh psov, nisem jih mogla več spuščat, kjer je to dovoljeno, doma nisem bila več mirna.

Rangiranje med psi, stopnjevanje lovskega nagona, vlečenje na povodcu, tekanje za kolesarji, izsiljevanje za pozornost… Največji šok sem doživela, ko smo ugotovili, da me nekaj ”novih” psov dobesedno obrača okoli prsta.

Takrat sem dojela, da tudi jaz potrebujem Lepo Vzgojen Pes. Kljub vsem mojim izkušnjam in dolgoletnem delu s psi lahko priznam, da mi brez LPV ne bi uspelo. ONI so s srcem, dušo in telesom predani svojemu poslanstvu in od mene dobijo najvišjo možno pohvalo!

Tomik, oskrba in socializacija psov, Teja Martinovič, Novo mesto

Moja izkušnja s pasjo šolo Lepo vzgojen pes….

Po večletni želji, sem se odločila za psičko zlato prinašalko – po vseh opisih pasme umirjen in družinski pes. Imela sem jasen cilj, da se bom s psičko veliko ukvarjala in da bo povsod naša spremljevalka. Ampak temu ni bilo tako….

Takoj pri treh mesecih sem šla v lokalno pasjo šolo za mladičke in potem sva nadaljevali še v nadaljevalnem tečaju. Vendar nekih konkretnih rezultatov nisva dosegli. Poskušala sem vse, da bi pritegnila njeno pozornost, z raznovrstnimi priboljški, vendar uspeha ni bilo. Pri 10-mesecih je tako vlekla na povodcu, da se je zraven davila in takšen sprehod res ni bil užitek. Zmotil jo je vsak šum, listje, ptiči, mačke… Sredi travnikov in njiv sva se sprehajali na 8-m povodcu, ker je bil njen odpoklic nula, pa čeprav sem ga vadila od samega začetka. Po zamenjavi nekaj pasjih šol, sem se odločila še za individualne ure pri znani ljubljanski pasji šoli, kjer so mi rekli, da bomo hitro rešili probleme, vendar je tudi tu po 2 mesecih že vedno vlekla na povodcu, ni se odzivala na klice in me ignorirala. Potem so naju dali še na skupinske ure z mladički, kjer se ji je mešalo od energije in komentar inštruktorice je bil, da presega že vse meje…V obupu sem še enkrat brskala po spletu, če je mogoče še kje kak kinolog, ki bi nama lahko pomagal in potem zagledam komentar: In na koncu ostane še Lepo vzgojen pes. Tako sem se odločila, da še poslednjič poskusim s prevzgojo moje energične prinašalke. Čeprav sem šla tudi v pasjo šolo LVP z mešanimi občutki, sem po uvodnem sestanku  dobila novo upanje. Res so profesionalni, odgovor ti dajo na čisto vsako vprašanje. Predani svojem delu in te jemljejo resno. Pri dveh letih je psica renčala na vse, še posebej na otroke, če so ji vzeli copat, igračo ali kost. Po njihoem nasvetu smo to zadevo rešili v enem tednu. Končno sem razumela, kako človek s svojo energijo vpliva na psa, da je treba zgraditi odnos s psom, da moraš biti dosleden in ne popuščaš, da je psu jasno, kaj želiš od njega, da ga mentalno zaposliš, da ga umirjaš in ga s svojo energijo dodatno ne vznemirjaš, znaš v različnih situacijah odreagirati in da je prevzgoja način življenja s psom…

Po 1 letu in pol imam zlatega psa, s katerim lahko grem kamorkoli in z njim res uživam. V naravi je vedno spuščena in se vedno z veseljem odzove na klic. Ravno tako jo sedaj lahko vzamem na morje-čista uživancija.

Res bi prav vsakemu, ki ima kakršnekoli težave priporočala pasjo šolo Lepo vzgojen pes.

Hvala, res ste izjemni!

Suzana in Neli, zlata prinašalka

Brez Lepo Vzgojen Pes nama ne bi uspelo!

Castorja, mešanca ovčarja in predvidoma goniča, sem odraslega posvojil kot družinskega člana in kmalu videl, da bi lahko delal tudi kaj več. Po osnovnem šolanju sem ga vpisal v šolanje za reševalnega psa. Pes je med treningi odlično iskal, vendar pa so mu nagajale srne in zajci. Prišel sem do točke, ko sem se moral odločiti ali se bo pes še naprej šolal za psa, ki bo nekoč v resničnih akcijah iskal pogrešane osebe ali pa bo treba s treningi zaradi lovskega nagona odnehati. K sreči sem se odločil za dodatno šolanje pri LVP in samo po nekaj srečanjih sva s Castorjem uspela preusmerit njegove nagone po srnah in zajcih. To šolanje nama je pomagalo tudi za sobivanje doma in okolici z mački. Včasih je namreč zelo nezaupljivo gledal nanje. Z LVP sem zelo zadovoljen in v kolikor bom imel še kakšne težave s Castorjem ali svojima drugima dvema psičkama vem kdo mi bo znal pomagat.

Franjo in Castor, gonič/nemški ovčar

Ajk je v moje življenje vstopil leta 2014. Skupno življenje je pri njegovi 8 mesecih postalo prava nočna mora za mene in verjetno tudi za Ajka ne glede na to, da smo začeli obiskovati lokalne pasje šole že pri njegovih 4 mesecih. Agresija, ki jo je razvil do drugih psov je bila tako huda, da smo bili obsojeni na življenje z njim izključno samo znotraj ograje in pa na sprehode po gozdu, kjer ni bilo psov in to samo na povodcu. In ker je usoda hotela drugače sem spoznala  šolo Lepo vzgojen pes. Ko smo se dobili na prvem uvodnem sestanku, sem dobila novo upanje. Podali smo se na »trnovo pot« prevzgoje. In to novo upanje je na začetku preraslo v obilje solz, obupa, žalosti hkrati pa tudi v obilje veselja in ponosa ob novih dosežkih, ki sva jih skupaj z Ajkom začela sestavljati v neko lepšo in prijetnejšo zgodbo.
Danes je Ajk normalen, vesel in zadovoljen kuža z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi in kar je najbolj važno, da živimo življenje z njim tudi izven ograje…….na sprehodih tudi brez povodca, na morju, v hribih, v mestu……
In šola Lepo vzgojen pes ni samo šola parih individualni ur in eno leto skupinski treningov, ampak je šola, kjer lahko še po skoraj treh letih pokličeš za nasvet ali podporo in imaš občutek, da si še vedno del njih. In prav zaradi tega so tako posebni in drugačni od drugih pasjih šol. ABSOLUTNO PRIPOROČAM.

Petra in Ajk, beauceron
After completing other dog school programs my rescue pup, George, still had some issues that I was struggling to overcome. LVP’s training methods were a completely new approach and I began to notice an improvement in his behaviour after just a few days.
It’s so rewarding to see how much calmer he is now and how differently he responds to situations that he would have previously found stressful. I’m so happy with his progress and am confident that he will continue to develop good behavioural habits. I would highly recommend LVP’s services.
Justine in George, isterski gonič