Veliko lastnikov psov zmotno razmišlja o svojem psu kot o razumskem bitju na ravni človeka. Predvidevajo oziroma verjamejo, da njihov um deluje podobno kot naš. Pripisujejo jim razne človeške oziroma nam razumljive motive za njihovo vedenje.

Naslednja zgodba vam je morda znana. Ko se vrnemo iz službe, nas doma čaka razdejanje. Psa se lotimo kaznovat in pogost stavek lastnika je: ”Točno je vedel, da je naredil nekaj narobe! Pa totalno mi je zameril, da sem ga pustil tako dolgo samega, veš. Verjetno se je na ta način maščeval.”. Pa je to res? Nikakor. Odziv psa v tistem trenutku ni izražanje krivde, ki jo čuti zaradi uničenega pohištva (torej zaradi dogodka, ki se je lahko zgodil nekaj ur prej), nitine zamera, temveč zgolj odziv na vašo telesno govorico v tistem trenutku. Pa še ena. ”Joj, ta pulover s kapuco ji je pa tako všeč, tako rada ga nosi.”, pojasnjuje lastnica svoje psičke. No, v resnici psu ”dol visi” za pulover, ki ga nosi, za luksuzen avto, v katerem se pelje, za moderno hišo, v kateri živi; on samo je, v določenem trenutku, na določenem mestu, v določenih okoliščinah. In skladno s tem se tudi odziva.

Psi niso rojeni z vgrajenimi moralnimi vrednotami, niso sposobni maščevanja ali zamere. Pes počne tisto, kar mu v določenem trenutku odgovarja, pri čemer mu je vodilo izključno lastno zadovoljstvo. S svojim odzivanjem na stvari okoli sebe teži k temu, da mu je čim bolj udobno oziroma čim manj neudobno ter da zadovolji svoje potrebe. Počne tisto, kar mu je fajn oziroma tisto, kar ima za posledico nekaj dobrega (pohvala), ter ne počne tistega, kar mu ni fajn, oziroma preneha delat tisto, kar ima za posledico nekaj slabega (kazen).

Težava je ta, da, kolikor kot lastnik psa ne poznamo ali ne upoštevamo značilnosti tega osnovnega principa, kaj hitro lahko pride do neželenih vedenj. Kar si pa seveda ne želimo. To, da neželeno vedenje ne odraža srečnega psa, nam je nekako kar razumljivo.

Zato vam nekaj polagam na srce. Namesto, da se ukvarjate s tem, kako naj bi vas pes razumel oziroma silite psa v to, da razume vas; raje se potrudite, da ga razumete vi, njega in njegove potrebe. S tem boste postali dober in zaupanja vreden vodnik, kar je zagotovo ena najpomembnejših stvari, ki jih potrebuje pes v življenju. To pomeni, da mu boste predstavili, kaj je prav in kaj ne, torej jasno strukturo, pravila in omejitve, mu omogočali redno in dovolj intenzivno fizično in mentalno zaposlitev ter seveda igro, zabavo, pa tudi razvajanje in crkljanje, ko si bo to zaslužil.

Ne pozabimo, da s počlovečenjem psa tudi sami sebe prikrajšamo za zlata vredne življenjske izkušnje, ki nas jih psi učijo – kako živeti in biti srečni v danem trenutku.