Psi so čuteča in ljubeča bitja, naša naklonjenost jim zelo godi. To, da jih crkljamo in ljubkujemo, objemamo in jim prigovarjamo, jim predstavlja eno največjih nagrad oziroma pozitivnih motivacij. Zato je izredno pomembno, da jim naklonjenost izkazujemo na pravi način in ob pravem času. Dodala bom nekaj, kar je marsikomu težko razumeti, psom pa je to naravno in zelo logično – pes naj bo deležen naše pozornosti takrat, ko si to prisluži. Prisluži si jo lahko že s tem, ko se pravilno odloči, ko je njegovo vedenje primerno in spoštljivo ali zgolj, ko je v zdravem stanju uma in umirjene energije.

Kronično cviljenje, piskanje, bevskanje ali kakršnokoli drugo vokaliziranje, ki se neprestano ponavlja, sicer lastnikom psov mnogokrat predstavlja enega bolj zahtevnih izzivov pri vzgoji. Težava pa je predvsem v tem, da to neželeno vedenje, ki vodi v kronično vznemirjenost in nezdravo stanje duha našega psa, nevede potrjujemo kar mi sami. Z izkazovanjem ljubezni, s pretiranim izražanjem naklonjenosti, ob napačnem trenutku in na napačen način. Jasno je, da si noben lastnik psa ne želi nesamozavestnega, posesivnega, prestrašenega, cepetajočega in piskajočega bitja, ki nam sledi kot senca in se ne zna umiriti. Vendar, ali se dovolj dobro zavedamo, da s pretirano pozornostjo ob napačnem času, na napačen način, ustvarjamo ravno to bitje? Da z izkazovanjem ljubezni dejansko potrjujemo pasje vedenje, s tem pa hkrati le povečujemo njegovo stisko in mu posledično dajemo možnost izražanja le-te na njegov, za nas neprimeren oziroma celo destruktiven, način?

V resnici je zelo enostavno. Pes počne tisto, kar v njemu zbuja ugodje. Ugodje pri vzgoji psa dosežemo s pozitivno motivacijo oziroma nagrado, ki je lahko hrana, igrača, igra, pohvala, ljubkovanje, božanje… Z nagrado (v pravem trenutku, na pravi način) dosežemo, da bo pes vedenje (za katero je bil nagrajen) zelo verjetno nadaljeval oziroma ga ponavljal. Ko nestabilnega psa (pretirano vznemirjenega, prestrašenega) umirjamo, tolažimo, ga crkljamo, božamo, ljubkujemo in mu prigovarjamo, ga torej v resnici nagrajujemo in potrjujemo njegovo vedenje oziroma krepimo nestabilno stanje duha. S tem pa ne prekinemo vedenjskega vzorca, temveč ga še dodatno utrdimo.

Nesamozavestni, prestrašeni psi, ki živijo v okolju brez jasne strukture pravil in omejitev ter dodatno prejemajo še neomejeno dozo pozornosti in naklonjenosti, bodo kar hitro ustvarili svojo strukturo pravil vedenja, s ciljem zmanjšati svoje neugodje. Cviljenje, tuljenje, lajanje so zgolj mehanizmi, s katerimi takšen pes želi to doseči. Obenem pa so simptomi, da živi pes v okolju brez jasnega vodenja. Zato je ključnega pomena, da si v življenju s psom prizadevamo vzpostaviti pravo in zdravo ravnovesje med dobrim vodenjem in usmerjanjem, ki vključuje jasno strukturo pravil in omejitev, ter izražanjem naklonjenosti, razvajanjem, crkljanjem, zabavo in svobodo. Ko bomo na takšen način dosegli transformacijo našega psa v mirnega in samozavestnega člana družine, ga bomo mirne vesti in še toliko rajši nagradili.

Dajmo torej psu, kar potrebuje, da postane zdravo in stabilno bitje, ki ga bomo s ponosom nagradili z zanj največjim zakladom v obliki naše naklonjenosti. S tem pa nagradili tudi sebe!