Velikokrat se pogovarjam z ljudmi o tem, kako vedno bolj pogost pojav so vedenjske težave pri psih. Res, ni naključje. Svet, v katerem živimo, se je tako zelo spremenil, da so se spremenile tudi vloge psov. Psi so manj psi, kot so bili nekoč. Pa ne govorim o časih pred udomačitvijo psov, ne govorim o tako zelo oddaljenih časih. Ne tako dolgo nazaj so imeli psi svoje funkcije, vloge, delovne obveznosti, kot so: lov, čuvanje črede, varovanje doma… Karkoli drugega kot le ležanje na kavču, ves čas obkroženi z družino. Pa to ne pomeni nujno, da so bili manj ljubljeni. Ločeni od družinske dinamike so, običajno v zunanjem okolju, sledili lastni strukturi pravil in omejitev (precej podobni naravni), ki jim je omogočala čustveno in vedenjsko stabilnost brez formalnega treninga vzgoje in šolanja. Zagotovo niso bili popolni v vseh pogledih, sem pa prepričana, da so bili manj čustveno razrvani kot danes.

Danes so se psi povsem integrirali v naša življenja, njihova vloga je v večini primerov biti družabnik in spremljevalec družine, postali so naši družinski člani v najožjem pomenu besede, velikokrat pa naš odnos s psom celo nadomešča nekatere čustvene in fizične medčloveške odnose. Takšna vloga je psom povsem tuja in nenaravna, zato morajo vložiti veliko več dela in truda pri iskanju čustvenega ravnovesja kot nekoč, ko so bili le psi. Pri tem se v tako zelo našem svetu lahko zanašajo le na nas, vodnike, da jim predstavimo primerno strukturo pravil in omejitev, ki v našem svetu funkcionira.

Da so psi naši najožji družinski člani, ni samo po sebi popolnoma nič slabega. Vsi, ki me poznate, veste, da svoje pse obožujem, razvajam, živijo v dnevni sobi, tudi na kavču… A ključnega pomena je, da se ob tem zavedam drugega vidika življenja s psom, to je pomembnost vzgoje in vodenja. Ta stik ”psa, ki je le pes” z našim svetom je zelo pogosto namreč dovolj za iskrico, ki zaneti požar čustvene nestabilnosti in neželenih vedenj psa. Pes, ki je le pes, ne ve, kaj je primerno vedenje v našem svetu. Ne more vedeti. In ni dovolj, da je rojen v tem svetu in v teh časih, da bi kar vedel. Ne! Pes je pes! Vendar… Če mu kot vodnik ne bomo predstavili našega sveta, ga usmerjali in vodili v njem, si bo naš-svoj svet moral izmisliti pes sam. In to je za psa prevelika odgovornost, saj v iskanju čustvenega ravnovesja v resnici vodi v kronični čustveni nemir in nestabilnost. Posledično pa se seveda odraža tudi skozi neželena vedenja.

Vodenje in usmerjanje ter dosledna struktura pravil in omejitev so zato ključnega pomena, da pes postane spoštljiv in lepo vzgojen družabnik, spremljevalec, družinski član. Brez tega psi oblikujejo strukturo pravil, ki ustrezajo njim in pogosto ne tudi nam. Ljubezen kot sinonim našega sveta ter struktura pravil in omejitev kot sinonim pasjega sveta – le z roko v roki pripeljeta do ravnovesja v obeh svetovih. S tem pa do srečnega, svobodnega in pristnega družabništva.