Prejšnji teden, ko sem se vozila po Celovški cesti, sem na razdalji morda kakih 500 m naletela na kar tri vodnike s po dvema psoma. Prizor, ki sploh ni več tako redek. Začela sem razmišljat, da ima že kar precejšen odstotek lastnikov psov več kot enega psa. Ja, tudi med mojim strankami je kar precej vodnikov, ki imajo dva ali več psov. Še posebej tistih pasjeljubcev, ki so svoje pse posvojili. Pa je to, da kupite ali posvojite drugega/še enega psa oziroma celo kar dva psa naenkrat, res dobra odločitev?

Sama sem lastnica štirih psic, različnih karakterjev in genetskih zasnov ter podobnega pristopa k vzgoji in življenjske rutine. Zato menim, da sem lahko vaš glas razuma. Ker ravno razum je tisti, ki je pri tovrstnem odločanju ključen. Življenje z več kot enim psom ima izjemno pozitivne lastnosti, lahko pa ima tudi negativne posledice. In ne, nikakor ne gre za ”samo še en obrok hrane več, ostalo pa je vse isto”. Pri odločitvi za drugega psa zato upoštevajte in predvsem bodite iskreni, tako do sebe kot tudi do psa, ki ga že imate.

Kar se samega vodnika tiče, bi poleg financ in prostora (v stanovanju, v avtu…) izpostavila predvsem čas in dodatno delo. Ob dveh psih je potrebno poskrbeti za čas, ki ga bomo ločeno posvečali enemu in drugemu – čas za sprehod, za vzgojo, za igro, za razvijanje in poglabljanje odnosa z vodnikom… Ne zanašajte se na to, da bo novega prišleka vzgojil pes, ki ga že imate. Je že res, da se psi učijo eden od drugega, a res je tudi, da negativne navade in vedenja ”poberejo” še hitreje kot pozitivne. Poleg količine časa, ki ga bomo namenili prvemu in drugemu, je potrebno, če želimo razviti lep in spoštljiv odnos tudi med psoma, prišteti še čas, ko se bomo z njima ukvarjali skupaj – medsebojna igra, druženje, učenje komunikacije in spoštljivosti, nadzor… Če zelo poenostavim matematiko, vam bosta dva psa (vsaj na začetku) vzela najmanj trikrat toliko časa, kot ste ga prej posvečali enemu psu, ki je že imel izdelano neko življenjsko strukturo/rutino in je z vami že razvil primeren odnos. Če je vaš prvi pes bolj zahteven – v smislu, da ima vedenjske težave, določene zdravstvene izzive, je starejši, manj ali celo nedružaben, se spopada s slabimi navadami, ki jih (še) niste odpravili…, pa se zavedajte, da bo potrebno vložiti še veliko več časa in truda.

Poglejmo še z vidika psa. Je vaš kuža mlad odrasel, aktiven, družaben, vodljiv, doma umirjen…? Ste iskreno pripravljeni prevzeti dodatno breme z vidika financ ter vloženega časa in truda, o čemer sem pisala zgoraj? Potem lahko podprem odločitev, saj verjamem, da ima življenje dveh ali več psov skupaj seveda tudi izjemne pozitivne lastnosti. Psi imajo ves čas družbo, tudi ko smo odsotni niso sami, veliko časa preživijo v interakciji ter na ta način osvajajo osnove medsebojne komunikacije in spoštljivega odnosa. Ampak. Kaj pa, če je vaš pes starejši, umirjen seniorček, ne najbolj družaben ali morda celo nenaklonjen drugim psom? Ali ste takšnemu kužku, ki je vaš zvesti spremljevalec že deset ali petnajst let, res pripravljeni povzročiti tolikšen stres s tem, da mu pripeljete novega psa, po možnosti hiperaktivnega mladiča, brez kakršnihkoli manir? Mislim, da ne. Jaz tega svojemu psu ne bi naredila. Pa tudi sebi ne.