»Your genetics load the gun. Your lifestyle pulls the trigger.« (Mehmet Oz)
Tale ”quote” sem si izposodila, saj zelo nazorno povzame bistvo. Ne le v pasjem svetu. Vsi se rodimo s sebi lastnimi značilnostmi, s svojo osebnostjo, ki jo določa genetika. Tudi psi. Res je, da v kontekstu otroka pogostokrat govorimo o ”tabuli rasi” oziroma nepopisanem listu papirja, a predvsem s stališča izkušenj v svetu, v katerem živimo. Kar se podedovanih osebnostnih lastnosti tiče, pa nikakor nismo prazen list. Tudi mladički niso. Je pa dejstvo, da okolje, v katerem živimo, življenjski stil ter izkušnje, ki jih pridobimo, lahko pomembno vplivajo na osebnostne lastnosti in podedovane značilnosti. Oziroma morda bolj pravilno – na projeciranje teh lastnosti navzven. Nas in naših psov.
Nekateri psi so genetsko ”težavnejši”, pa naj bo to nagnjenost k agresiji, reaktivnosti ali pa imajo ekstremno izrazit nagon. Vedenjskih vzorcev, povezanih s konkretno težavno lastnostjo, najverjetneje nikoli ne bomo uspeli povsem odpraviti. Lahko pa to sprejmemo, se s težavami soočimo ter psu nudimo okolje in življenjski slog – torej vodenje, skozi katerega težave oziroma vedenje ne bo eskaliralo, eksplodiralo in povzročilo hujših posledic. Verjemite mi, da je okolje brez strukture, omejitev in vodenja za težave idealno. V smislu razcveta težav v vsej svoji ”lepoti” seveda.
Psu naravno je, da bo v okolju brez strukture, omejitev in vodenja, kot posledica nezaupanja svojemu lastniku, zadeve v tace vzel sam. Ko nekaj manjka, je to treba zapolniti. Če se ne mi, se nekdo pač mora – odločati in navigirati v življenju. Prepuščati odločitve in usmerjanje psu, ki bo to počel na podlagi svojih genetskih lastnosti, osebnostnih značilnosti in trenutnih impulzov, pa je, milo rečeno, igra na srečo. Ruleta, ki ima veliko možnosti, da se ne konča dobro, ne za našega psa, ne za nas. En in drug bo prej ali kasneje najverjetneje končal kot živčna razvalina, kronično zaskrbljen, razdražljiv in frustriran. Sledilo bo lahko tudi še kaj hujšega.
Takole bi rekla. Vodenje psa v pravem pomenu besede – da ga naučimo, kaj je prav in sprejemljivo ter kaj ni prav in je nesprejemljivo, bo iz psa zagotovo naredilo najboljšo verzijo njega. Ne glede na prtljago genetike, ki jo nosi s seboj. Po drugi strani pa bo pomanjkanje vodenja problematično vedenje, ki se je razvilo na podlagi genetskih lastnosti in osebnostnih značilnosti, le še okrepilo. Ne trdim, da z nekaj pravili in dobrim vodenjem ne boste imeli s psom prav nobenih izzivov. Sem pa precej prepričana, da boste zmanjšali možnost eskaliranja obstoječih težav in pojava novih različic.
Ker sem začela z izrekom, bom tako tudi končala. Pravijo, da velja »Kakršen lastnik, takšen pes.« jaz pa pravim »Bodite najboljša verzija vodnika, da bo vaš pes postal najboljša verzija sebe.« .