Morda vam prizor, ki ga vidite na fotografiji, ne predstavlja prav nič posebnega, meni pa pove in pomeni ogromno. Gre za skupino psov in njihovih vodnikov na našem skupinskem tečaju, s to specifiko, da gre v večini za vedenjsko, bolj ali manj, pa tudi zelo hudo, težavne pse. Ob takšnih neprecenljivih trenutkih se mi vse zdi vredno več kot milijon evrov. Ob takšnih trenutkih pomislim na to, da je moje poslanstvo resnično kristalno jasno. In sem hvaležna…
Pa vendarle… Ne morem mimo dejstva, da prevzgoja psa z vedenjskimi težavami od mene zahteva ogromno truda, energije in dela. Prav toliko kot od lastnika psa. Tako fizično kot (še bolj) psihično me delo z zahtevnimi psi na trenutke tako izžame, da se mi pojavijo občutki, da tega enostavno ne bi več počela. Ne zato, ker pri tem ne bi bila uspešna, temveč zato, ker sama tega ne zmorem. Enostavno ne gre. Pes ni avtomat, ki mu jaz podmažem ležaje, zamenjam baterije ali naložim aplikacijo, da potem on brezhibno dela. Brez odgovornega vodnika, ki bo aktivno pristopil k delu, sodelovanju in razvijanju odnosa s psom ter spreminjanju življenja psa na bolje, se pes ne bo spremenil oziroma ne bo spremenil svojih vedenjskih navad v vsakdanjem življenju – doma in v okolju, v katerem živi. Ne bo! In pika!
Res me še vedno prevečkrat razočara ignoranca lastnikov, ki se odločijo za prevzgojo psa. Praviloma so prve besede vseh po vrsti, da so pripravljeni storiti vse, da spremenijo na bolje, tako svoje življenje kot življenje svojega psa. A žal vse prevečkrat ostane le pri teh besedah, ki pa se jim pridružijo še izgovori, prelaganje odgovornosti na druge, pregovarjanja v družini… Vsak, ki pozna moj način dela oziroma način dela moje ekipe, ve, da se vsaki stranki posvetimo individualno. Pri tem upoštevamo tudi življenjski slog posameznika, para, družine, znotraj katerega v teoriji vedno najdemo možnosti, kako in na kakšen način v vsakdanjik vpeljati spremembe, vezane na vzgojo in prevzgojo ter odnos s psom. Zato izgovarjanja na službo, otroke, dedke, babice, tete in strice ne sprejmem. Tega, da je vedno nekaj oziroma nekdo kriv (kar seveda ni lastnik sam), ne sprejmem. Po toliko letih dela z ljudmi verjemite, da vem, kdaj gre za to, da v praksi enostavno niste pripravljeni narediti niti najmanj, da bi svoje obljube (ne meni, temveč sebi in svojemu psu) izpolnili.
Sem pa na točki v življenju, ko imam to možnost, da se lahko odločam. Vedno sem tu, da pomagam po svojih najboljših močeh, z vso svojo energijo, trudom in znanjem, tistim, ki so v prevzgojo svojega psa pripravljeni resnično in tudi v praksi vložiti čas, voljo in energijo ter uvesti konkretne spremembe. Vsi tisti, ki tega niste pripravljeni, bodite iskreni do sebe in drugih (tudi do mene), pa se me raje izognite. Tudi vsi tisti, ki poslušate, a ne slišite – nasvetov, navodil in strokovnega znanja, se me izognite, saj rezultatov ne bo. Brez dela ni sprememb, ni rezultatov, ni razvijanja odnosa, ni boljšega življenja, ne za vas in ne za vašega psa. Enostavno.
V primerih, ko me kličejo ljudje, ki so »poskusili popolnoma vse, pa nič ne deluje«, v resnici pa niso niti nekaj minut dnevno vložili v to, da bi spremenili svoje navade in posledično navade svojega psa, se pokažem v svoji »ta zoprni« verziji sebe, ki ni najbolj prijetna. A mi je iskreno popolnoma vseeno, saj izjemno cenim svoj čas, znanje, izkušnje, energijo in dobro voljo. In z največjim veseljem bom vse našteto vložila v delo z izjemnimi ljudmi, ki jih vidite na fotografiji. To so stranke, ki si jih vsak inštruktor želi, ter vodniki, ki si jih vsak pes zasluži.