Elementi procesa komunikacije so sprejemanje, oddajanje, sporočanje misli, čustev, prepričanj, želja, zahtev… Pa tudi interpretacija sporočil. Proces, ki je zelo zahteven in zapleten že v medsebojnih odnosih ljudi. Ki načeloma govorimo isti ”jezik”, če ta termin posplošim na govorno komunikacijo in telesno govorico. No, pa tudi komunikacijo s fizičnim dotikom naj bi načeloma relativno dobro razumeli. Sporočilo objema je eno, levi kroše pa sporoča nekaj povsem drugega, kajne?
Kako pa komunicirajo psi? Veliko manj z govorno komunikacijo oziroma vokalom ter veliko več s telesno govorico in fizičnim dotikom. Ni zanemarljivo to upoštevati pri odnosu s psom, nikakor ne.
”Psi – pošiljatelji” s telesno govorico že od daleč pošiljajo sporočila, ki jih ”psi – prejemniki” zelo dobro preberejo in razumejo. Misli in občutja, pa tudi energija psa se najprej (in to zelo hitro) pokažejo na telesu. Šum v naši komunikaciji s psom največkrat nastane ravno na tem področju (če izvzamem dolge nesmiselne pogovore s psom, s katerimi mu mi dopovedujemo nekaj, kar on dojame zgolj kot poplavo zvokov oziroma dobesedno šum). Psi, ki so na telesno govorico zelo občutljivi in jo (tudi našo) blazno dobro berejo, na eni strani ter ljudje, ki se lastne telesne govorice in energije premalo zavedamo, pasjo pa pogostokrat preslabo poznamo, na drugi. Zaradi nezavedanja in nepoznavanja se ljudje v komunikacijo s psom vklopimo na napačen način ali pa se sploh ne. V resnici pa je s poznavanjem signalov telesne govorice psa in zavedanjem lastne komunikacija s psom veliko lažja in predvsem učinkovita. S pravim pristopom lahko marsikdaj psu dopovemo, kaj od njega želimo, popolnoma brez uporabe glasu.
Naslednji ključni element pasje komunikacije je fizični dotik. Tudi tega je v pasjem svetu več kot med ljudmi. Psi se med seboj veliko več dotikajo, tudi korekcije in nagrade si dajejo izključno s fizičnim dotikom. Korekcije izražajo z zaletavanjem, suvanjem z gobcem, šavsanjem, grizenjem…, naklonjenost pa izražajo oziroma pozitivna vedenja nagradijo z nežnim grizljanjem, drgnjenjem in lizanjem. S fizičnim dotikom psi med seboj poglabljajo odnos in dejstvo je, da tudi kot lastnik psa lahko s psom vzpostavimo in poglobimo odnos preko fizičnega dotika. Pa da bo jasno, ne mislim konstantnega božanja, objemanja, ljubčkanja… Govorim o konkretnih, premišljenih in usmerjenih dotikih, s točno določenim namenom – da se s psom povežemo. Sem med drugim spada celotna nega psa (striženje krempljev, čiščenje ušes, nega dlake), dotikanje in imenovanje delov telesa, pa tudi sprostitvena masaža po sprehodu ali treningu.
Ostal nam je še en element komunikacije, ki je nam najbližji in ga, še posebej ženski spol, dojemamo kot nepogrešljivo in najpomembnejšo sestavino komunikacije. No, v komunikaciji s psom to vsekakor ni. Govorim seveda o vokalni oziroma glasovni oziroma govorni komunikaciji. Ko pes vokalizira, to običajno pomeni, da je vznemirjen, nivo energije je takrat visok. Lahko je to pozitivna vznemirjenost oziroma veselje (cviljenje, lajanje, godrnjanje…), lahko pa gre za negativno vznemirjenost ob stimulaciji, ki psu povzroča nelagodje (renčanje, jezno lajanje, cviljenje, piskanje…). Kar se nas tiče, praktično ves čas komuniciramo z glasom. Če pustim jasna in kratka navodila, torej povelja, ki jih psa namensko naučimo in jih razume, ob strani, je vsa ostala govorna komunikacija psu dejansko balast, bolj ali manj nadležen hrup ter poplava nesmiselnih zvokov. Neuporabno. Če govorimo s povišanim tonom, na cvileč in evforičen način, pa lahko naredimo več škode kot koristi. Vse, kar mu na tak način sporočamo, je: ”Daaaaajva se hajpat, akcija!!!” in ga spravimo v stanje vznemirjenosti, če tam še ni; če je že tam, pa to stanje energije s takšno komunikacijo potrjujemo. Pa nisem ravno prepričana, da je to naš namen.
Poznavanje lastne telesne govorice, telesne govorice našega psa, umirjena energija in ostale sestavine naravne pasje komunikacije so ključ dobrega odnosa med vodnikom in psom. Pes ne bere naših misli, temveč takšen občutek dobimo ravno zaradi tega, ker tako dobro interpretira vsak trenutek, naš pogled, gib, premik, gesto. Saj veste, komunikacija ni le enostransko sporočanje kar tako v tri dni, temveč ima svoj cilj – da jo prejemnik ustrezno interpretira in razume. Pri psu gre pač zato, da je pomembno, da nas razume tako, kot si želimo mi, ne kot bi si želel on.