»Najprej mu ponudi roko, da te povoha!« Pogosto slišite takšne vrste navodil staršev otroku, ki se približa psu? Oziroma, velja neko »nenapisano pravilo«, da se na način, da svojo dlan približate pasjemu gobcu, z njim na primeren način spoznate. »Wrong!« Navodilo nima prav nobene razumske, če želite znanstveno podprte, podlage. Je le eno odpravil/navodil, ki se ga učimo, brez da bi ga prav dobro razumeli. In ni noben pasji bonton ali pasja manira, zato lahko s tem kar prenehate. Pa poglejmo, zakaj.
S tem, ko se psu približamo, avtomatsko ustvarjamo telesni pritisk, ki ga z stegovanjem roke proti njegovemu gobcu le še povečujemo. Pod tem pritiskom pes nima možnosti ocenit, ali mu predstavljamo nevarnost ali ne. Pes na tak način z nami ni imel možnosti postopoma razviti odnosa in je vržen v prisilno interakcijo. Dejansko takšna prisilna interakcija psu ne predstavlja vljudnega vedenja, temveč nesramnost, agresijo. Veliko psov, še posebej, če se nimajo kam umaknit, zato na takšno interakcijo tudi odreagira. In sicer tako, da šavsne proti roki. Prisilna interakcija je pri marsikaterem psu tudi povzročitelj ali pa povod za vedenjske težave. Povzroča mu namreč stres, s katerim se mora sam spopast (ker ga mi kot vodnik pred njim ne ubranimo).
Ljudje imamo v glavi scenarij, da bomo s ponujeno roko psu dovolili, da nas povoha in da bo dojel, da mu ne predstavljamo grožnje. Že res, da pes spoznava z ovohavanjem, a pasji vonj je tako zelo sofisticiran, tako dobro razvit, da za to ne potrebuje tesnega telesnega stika. Pes uspešno »prebira sporočila vonjav« že od daleč, zato nobeno posebno ponujanje roke ni ne potrebno in ne vljudno. Pes, ki vas bo želel spoznati, vas bo dovolj dobro ovohal že na razdalji in se vam potem sam približal, če si bo želel interakcije. Pes, ki vas ne bo imel želje spoznati, pa… »Get over it!« Pač si ne želi odnosa z neznancem.
Nismo vsi »social butterflies« in s tem ni prav nič narobe. Vsekakor si vas bo pes, če si bo tega želel, za družbo izbral sam, brez da vzpostavljate kakršenkoli dodatni telesni pritisk ali direkten očesni stik. Bodite sproščeni, spustite roki ob telesu in počakajte. Dajte mu čas, da vas ovohava v svojem tempu, na svoji razdalji, na svoj način. Ne nadlegujte ga. Pes ni vaš in če vas ne sprejme, ima do tega vso pravico. Ne glede na vaše nezadovoljstvo ob tem. Ker bi ga samo malo pobožali…
Vsak dober vodnik se verjetno strinja z mano, da je dobrobit njegovega psa na prvem mestu, pred zadovoljevanjem želja mimoidočih neznancev, ki jim je njegov kuža pač noro všeč. Pa bi ga malo pomečkali… A zato je ključno, da smo kot dober vodnik sposobni tudi reči »ne« prisilni interakciji z našim psom.