Zanimivo se mi zdi… No, v resnici niti ni tako zanimivo, kot je dejansko kritično… Veliko strank, kolegov, prijateljev v naših pogovorih, druženju omenja eno in isto težavo, s katero se kot vodniki psov soočajo v vsakdanjem življenju. Gre za pojav prosto sprehajajočih se psov oziroma psov, ki jih lastniki nimajo pod nadzorom. Pojav, ki vodi do problema – vdiranja tujega psa v osebni prostor našega psa.
Če pustim ob strani, da imamo kot vodniki psa zakonsko določene obveznosti, med drugim tudi to, da mora biti naš pes vedno in povsod pod nadzorom, torej na povodcu v urbanem okolju, doma za ograjo in se ne more kar prosto sprehajati, bi se morda malo bolj osredotočila na vidik morale, etike, pa tudi nesebičnosti in empatije. Mislim, dejansko bi jaz lahko končala v enem stavku – ne glede na velikost, pasmo, karakter, genetske lastnosti, nivo vzgoje in ubogljivosti, pes nima pravice vdiranja v osebni prostor. Ne ljudi in ne psov. Meni tu res ni jasno, kaj tu ni jasno!?
Ni potrebno ravno ogromno domišljije, da si psa, ki vdira v osebni prostor drugih (imenujmo ga »nadležni pes«), predstavljate kot človeka. Predstavljajte si, da na ulici čakate nekoga, ukvarjate se sami s seboj, si ogledujete okolico, brskate po telefonu… Tako kot recimo »nadlegovani pes« – hodi ob vodniku, vohlja po travi, leži na prostoru in se ne ozira na okolico. No, torej, vi čakate »minding your own business«… Kar naenkrat se nekdo pojavi pred vašim obrazom (ravno toliko, da se vama nosova ne stakneta) – verjetno že občutite tesnobo, a? Vsiljivec nadaljuje z dotikanjem po rami, pa objemom, pa kroženjem okoli vas… Vi se nimate kam umakniti – kako se počutite, a? Se počutite napadeni, nadlegovani, se počutite kot žrtev, a? Pa začne klepetati, se šaliti, vam ne pusti oditi, vas ne pusti pri miru, tudi ko ga to prosite. Ker bi se samo malo družil… – kaj boste naredili, a? Le ugibam, a mislim, da v takšnem trenutku vsak od nas izbere z lestvice konkretnih obrambnih opcij – od bolj nežnega odriva vsiljivca stran, verbalnega izpada, pa vse do klasičnega »knock out-a«.
Če si predstavljate zgornjo sceno in vam je že samo ob tem postalo bolj vroče, vam začelo srce močneje biti, so vas začele srbeti dlani… Pa kaj za vraga je potem nerazumljivega v »pasjem svetu«!? Vdiranje v osebni prostor ni ok in ni kul – ne glede na to, da je »nadležni pes« zelo prijazen, bi se igral oziroma bo samo pozdravil. Še bolj pa ni ok in ni kul, da se označi »nadlegovanega psa«, ki bo reagiral, korigiral, se branil, za problematičnega, nesocializiranega in agresivnega, »nadležnega psa« pa za žrtev. Ne, ni ok in ni kul…
Iskreno, je karkoli od zgoraj prikazanega resnično potrebno? Ljudje smo si različni, tako kot psi, ljudje imamo specifične osebnostne lastnosti, tako kot psi, ljudje smo bolj ali manj družabni, tako kot psi, ljudje imamo čustva, tako kot psi… Nadaljujem lahko v nedogled. Morala, etika, empatija in nesebičnost kot specifične lastnosti človeške vrste pa so tiste, ki v naši družbi lahko preprečijo, da se delimo na »nadležne« in »nadlegovane«. Ker to res ni ok in ni kul…