Pometanje pod preprogo še nikoli ni obrodilo sadov. Ne dobesedno, ker je potrebno prej ali slej počistit nesnago, ne v prenesenem pomenu. Ker težave, skrivnosti, problemi in strahovi prej ali slej privrejo na dan. Tu so ves čas, ne izginejo. Velikokrat se zadeve le še bolj zapletejo.
Izogibanje situacijam, ki so za našega psa stresne, ni pravi način »zdravljenja« težav in odpravljanja vedenjskih vzorcev, ki so posledica teh težav. Izogibanje bo praviloma stvari poslabšalo. Vzemimo za primer prestrašenega psa, ki se sooča z reaktivnostjo, ko je v situaciji, ki mu sproža strah. Sem kar sigurna, da bi v večini primerov lastniki v tistem trenutku najraje psa potolažili, ga umaknili iz stresne situacije oziroma se izognili sprožilcem panike in strahu pri psu. A takšna odločitev dejansko ni prava oziroma ni dobra za psa. Zakaj? Ker smo spet pri vodenju in usmerjanju, ključnima sestavinama dobrega odnosa med vodnikom in psom ter posledično stabilnega in srečnega psa.
Ko v grozljivo strašnem trenutku za psa začnete napenjati povodec, psa umikati, ga tolažiti, mu živčno prigovarjati »Ojoj, ja, ja, spet velik črn pes, teh se ti bojiš. Nič se ne boj, evo, greva midva hitro v drugo smer. Vse bo v redu, v redu sva, v redu sva, pridi, pridi, hitro…«, pes čuti le »S.O.S.! Ne obvladamo situacije, ki je za umret grozna. Tole bom moral vzeti v svoje tace in zadevo rešit!«. Pes se bo še bolj zaciklal v stanju zaskrbljenostiin strahu, da je situacija neobvladljiva s strani lastnika in da jo bo moral obvladati sam. In seveda reagiral, saj gre za preživetje. Večkrat, ko bo v takšni situaciji, bolj se bo potrjeval ta njegov občutek ter posledično njegovo vedenje.
Torej, kot dobri vodniki moramo psu dati vedeti, da situacijo obvladamo in mu ne prepuščati odločitve oziroma občutka, da jo mora rešit sam. Prva stvar je, da smo njegov odvetnik in zaščitnik (kar ne pomeni, da izbrišemo iz njegovega življenja vse sprožilce, ga pa pred potencialno nevarnostjo zaščitimo), druga stvar pa, da nam lahko brezpogojno zaupa, da ga bomo »živega in zdravega« popeljali skozi vsako življenjsko situacijo in vsak grozljivo strašen trenutek.
Pa še tretja stvar je. Kot njegov odvetnik smo odgovorni za to, da ga zaščitimo, pa tudi za njegove neprimerne ter nezdrave odzive na okolico v različnih situacijah. In če sem že pojasnila, da izogibanje grozljivo strašni situaciji ni prava pot, naj vam pojasnim še, kaj pa je prava pot. To je korekcija neželenega odziva, pravilna usmeritev v želeno vedenje in obvezna potrditev le-tega, zaščita ter vodenje. Ko se znajdemo v grozljivo strašni situaciji,bodimo na pravi način odzivni mi. Zmenedžirajmo najprej sami sebe (umirimo svojo energijo), korigirajmo psa, mu preusmerimo fokus in ga odvodimo skozi situacijo. Omejitve, usmeritve, vodenje… Preveč svobode in prepuščanje odločitve psu ter nikakršne posledice za njegovo neprimerno reakcijo bo osnovno težavo poslabšalo. Verjemite.
Življenje je lepo, še posebej za psa, ki živi prav vsak trenutek sproti. A je polno nepredvidljivih situacij, s katerimi se je potrebno soočiti, saj jih povsem odstraniti v našem svetu ne moremo. Mi smo tu zato, da se naš pes z njimi sooči uspešno. Ker se jim povsem izogniti v našem svetu ne more.
Foto credit: FluffyPixels – Tea Nagode PetPhotography