Odpoklic je po mojem mnenju osnovno in najbolj pomembno povelje, ki ga mora pes osvojiti. Oziroma bi ga moral osvojiti. Vsak pes. Pa ga velikokrat ne. Enkrat sem že pisala o tem, da je odpoklic disciplina »kraljevske krvi«.

Zagotovo je zahtevnost poti do popolnega odpoklica nekako premo-sorazmerna s pomembnostjo samega odpoklica. Ne gre za to, da bi bilo samo povelje psu nerazumljivo ali karkoli podobnega. V večini primerov gre za to, da se odpoklica ne lotimo pravilno že v samih začetkih učenja, nato delamo (nezavedno ali zavedno) napake v samih korakih učenja ter predvsem nismo dosledni. Je pa v resnici precej enostavna filozofija – v vsakem trenutku, na vsakem mestu, moramo biti našemu psu bolj zanimivi od vsega na tem svetu.

Polagam vam na srce, da se lotite učenja odpoklica na začetku. To pomeni, da je pes na kratki vrvici, v stanovanju, kjer ni motenj, za učenje uporabite dnevni obrok hrane in ne dodatnih priboljškov. Pri odpoklicu je zelo bistveno, da nam »v vsakem poskusu uspe«, vsak neuspel poskus priklicati psa s poveljem za odpoklic namreč izniči velik del truda, ki smo ga že vložili v učenje odpoklica. Torej, v okolju brez dodatnih motenj to možnost zmanjšamo, ravno tako s tem, da je pes lačen oziroma posledično maksimalno zainteresiran za sodelovanje. Povodec enostavno uporabimo zato, da tudi fizično preprečimo, da se pes ne bi odzval. Kot sem rekla, vsak poskus naj uspe. Če se zgodi, da se pes ne odzove na povelje, se bomo morali vrniti par korakov nazaj oziroma na začetek. Pes naj bo pri učenju odpoklica maksimalno motiviran, naša energija naj bo umirjena in pozitivna, prihod k nam naj za psa predstavlja zabavo in nekaj najboljšega na svetu. Učenje v notranjem okolju nato stopnjujmo – večajmo razdaljo, dodajajmo ovire in povečujmo zahtevnost vaje. Ter utrjujmo, utrjujmo, utrjujmo…

Ko imamo odpoklic notri izdelan, se premaknemo v zunanje okolje. Še vedno imejmo v glavi osnovne zakonitosti – pes naj bo na slednem povodcu, z distrakcijami ne pretiravajmo in jih dodajajmo postopoma, pes naj bo motiviran. Delo poteka po enakem vzorcu, torej korak po korak, v vsakem trenutku bodimo »središče sveta« za našega psa in ne dovolimo, da odpoklic ne uspe.

Kot že rečeno, velikokrat ob učenju odpoklica delamo nezavedne napake. Ena od teh je, da psa pokličemo zgolj takrat, ko ga pripnemo na povodec. V njegovih očeh takrat nismo nekaj hudo dobrega, temveč smo mu odvzeli vso zabavo in svobodo. Kar kmalu bo ugotovil, da se mu ne splača prit k vodniku, saj bo vsega lepega takrat konec. Zato bo začel odpoklic ignorirati. To običajno pripelje do druge naše napake. Ker nas bo ignoriral, bomo postali jezni in frustrirani. Naša energija bo psu znak, da je še bolje, da ne pride. »Reši se, kdor se more!« Nehote smo na ta način potrdili njegovo ignoriranje odpoklica. Podobna situacija je na primer, če psa kličemo takrat, ko je naredil nekaj, kar ne sme. Ne prakticiramo povelja za prepoved, temveč ga pokličemo in mu živčni dopovedujemo, kaj je naredil narobe. Spet slaba energija, ki pasjo domnevo, da je bolje, če se drži stran od nas, saj ne bo sledilo nič dobrega, le potrjuje.

V večini primerov gre pri neuspešnem odpoklicu resnično za to, da vodnik ni dovolj pozoren na majhne detajle v procesu učenja, ki, mimogrede, traja ves čas. Utrjevanje odpoklica je življenjski proces. Korak po korak, doslednost in nedopustnost neupoštevanja ter seveda biti središče sveta svojemu psu. To so »male skrivnosti«, ki vodijo v čisto zmago!