Torej, zelo napačna je predpostavka, da je pes rojen z znanjem, kako uspešno krmariti v našem svetu in družbi, da ne potrebuje naših usmeritev, omejitev in jasnih pravil glede tega, kaj je prav in kaj ne. Pes, ki tega ni deležen, v resnici pravzaprav kar hitro dobi občutek, da je zadel jackpot – vstopnico v brezmejno svobodo, da lahko počne, kar želi (ni odveč poudariti, da to običajno nam ni pogodu). Če k temu dodamo še hrepenenje lastnika, da bi to ljubko čuteče živo bitje osrečil vsaj tako močno, kot je srečen sam ob mečkanju, ljubčkanju, objemanju ter ob nenehnem sledenju psa vsakemu njegovemu koraku (seveda bi ga želel osrečiti na prav enak način – z ljubčkanjem, objemanjem in konstantnim razdajanjem pozornosti), lahko hitro dobimo zelo jasen opomnik, da smo, kar se tiče odgovornosti ”biti dober vodnik”, pogrnili.
Zato sama vsakega, ki se odloča o tem, da bi v svoje življenje sprejel novega družinskegačlana, dodatno izzovem. Med vprašanja, na katera si vsak potencialni vodnik psa mora odgovoriti (in to iskreno), preden se odloči za takšno odgovornost, dodam: ”Si pripravljen potegniti črto? Si pripravljen bitju, ob katerem se ti topi srce, reči ne?” Če v kontekstu striktnih usmeritev, jasnih omejitev in podajanja navodil ne zmorete odločnosti in doslednosti ob umirjeni energiji, bo nestabilnost in neželeno vedenje vašega psa prvi odraz tega. Morda sprva na način, ki ga boste spregledali ali psu ”pogledali skozi kremplje”, a kaj kmalu bo stanje lahko eskaliralo.
Pes se bo povzpel na nivo primernega in umirjenega stanja svojega duha ter vedenja, ki si ga želimo in od njega pričakujemo, le v primeru, da potegnemo črto. Črto, ki se bo gladko izrisala takrat, ko bomo psu jasno predstavili, kaj se od njega pričakuje (nagrajevanje želenega vedenja), ter jasno sporočili, kaj ni sprejemljivo (korekcija neželenega vedenja). Bolj kot bomo pri tem dosledni, vztrajni, prisotni v vsakem trenutku in brezkompromisni, bolj ravna in polna bo črta, ki si jo lahko predstavljamo kot simbol srečnega psa. Bolj kot bomo popustljivi, neodločni, mlahavi, po možnosti še z občutki krivde in neiskreni sami do sebe (ko se prepričujemo, da imamo strukturo izdelano, v resnici pa je znotraj votla, zunajje pa nič ni), bolj bo črta postajala vijuga. Vijuga ali celo klobčič, sestavljen iz naše negativne energije in čustvenih viharjev ter pasjih frustracij, nestabilnosti in neželenih vedenj. Vsekakor pes ne bo srečen, mi pa v njegovih očeh ne bomo dober vodnik. Tega pa si v resnici najmanj želimo, a ni res?
Torej, če si želite lepo vzgojenega in srečnega psa, je nujno, da na spisku zahtev, ki jih imate do samega sebe kot vodnika, odkljukate tudi ”Se zresniti, potegniti črto ter reči ne, ko je to potrebno!”. Kot dober vodnik psa se ravno s to kljukico zavežemo, da smo prisotni v vsakem trenutku, da iščemo smisel v vsaki, bolj ali manj očitni interakciji s psom ter da na podlagi vseh interakcij potegnemo trdno, polno in ravno črto. Verjemite, veliko manjši napor je potreben kot v primeru, da nam črta spodleti ter je potrebno razpletati klobčič in ravnati vijuge.