Z vami bom podelila eno kontroverzno razmišljanje, ki bo zelo verjetno deležno reakcij v stilu »tega pa nikoli ne bi mogel storiti«. Lahko, da bo celo zvenelo kruto, lahko da se kdo z menoj ne bo strinjal, ne vem, a me ne skrbi. Vem o čem govorim. Želim izpostaviti, kaj pomeni, da postaviš psa (in sebe) na prvo mesto ter sprejmeš odločitev, ki je za psa najboljša. Četudi je zate najtežja. Pozabiš na svoj ego in si to težko odločitev, zavoljo sreče in dobrobiti psa, pripravljen sprejeti. Prav zato, ker ga imaš tako zelo rad.

Večkrat sem že zapisala, da sem pri svojem dolgoletnem delu naletela na težke in še bolj težke primere psov, ki so bili (milo rečeno) frustrirani, nesrečni, popolnoma »razštelani« in tudi nevarni za okolico. Še vedno jih srečujem. Takšne pse in takšne – frustrirane, nesrečne, nezadovoljne in obupane lastnike. Razlogi so različni, od nepremišljene odločitve pri izbiri psa ter pomanjkanja znanja in izkušenj lastnikov psov, kar je načeloma seveda rešljivo, če je lastnik na to pripravljen, pa do… Preprosto rečeno, do popolne nekompatibilnosti psa in lastnika. Pa ni moj namen raziskovati in izpostavljati, kaj vzrokuje nekompatibilnosti, o tem sem veliko že pisala. Vzroki so različni, pojavljajo se tako na strani psa (na primer genetika) kot na strani lastnika (na primer osebnostne lastnosti, življenjski stil).

Moj namen tokrat je izpostaviti možnost sprejetja pravilne odločitve v primeru, daje ta kompatibilnost očitna in bo kot takšna prisotna v odnosu celo vajino skupno življenje. Ker je ne boste mogli, znali, bili pripravljeni spremeniti – ne vašega psa, ne vas samih, ne vajinega odnosa. Kaj to pomeni?

Pomeni to, da imate psa, ki mu je v genih zapisan povsem drugačen življenjski stil kot ga imate sami – pes je izrazito delovna pasma, vi ste »kavčarski krompirček«, ki si želite ljubljenčka v garsonjeri v središču mesta. Pomeni to, da ste v osnovi mila, neodločna, nekonfliktna oseba, ki ne zmore reči »NE«, vaš pes pa je genij v preizkušanju meja in poskusih prevzemanja vloge vodje vašega krdela. Pomeni pa še nekaj, kar se bojim, da bo v naši družbi šele prišlo na plano in bo postalo »pokarantenski sindrom«. Enostavno nimate več časa, kot ste ga imeli, ko ste se za psa odločili, vaš pes pa vaš čas zahteva in ga potrebuje.

Ne glede na vzrok za nekompatibilnost, je v takšnem primeru nujno potrebno razmisliti o možnosti, da psu omogočimo bolj primeren dom, tudi če to pomeni, da mu poiščemo nov dom. Seveda dom, kjer bo dobil, kar potrebuje in bo postal srečen pes. Zato niste slab človek, kvečjemu nasprotno. Ko enkrat pogledamo resnici zelo globoko v oči in si priznamo, da ne zmoremo poskrbeti za to, da pes dobi tisto, kar potrebuje in si zasluži, mi pa tisto, kar si želimo in si zaslužimo, je to lahko edina pravilna in najbolj srčna odločitev.