Verjetno nima nihče težav našteti nekaj očitnih procesov ali dejanj zlorabe in zanemarjanja psa. Pretepanje, kričanje, dopuščanje življenja psa v neprimernih pogojih, pomanjkanje vode in hrane… Vsako takšno zanemarjanje bomo zelo nedvoumno in ostro obsodili, kar je edino pravilno, da ne bo pomote. A dotaknila bi se nekoliko drugačne zlorabe, ki je na prvi pogled v družbi manj opazna, a po mojem mnenju ravno tako zelo škodljiva. Pomanjkanje odgovornega vodenja, to je pomanjkanje navodil in usmeritev, potrebnih za zdravo in srečno življenje psa.

Ne bom rekla praviloma, a zelo pogosto se vedenjske težave pojavijo pri psih, ki so s strani lastnika deležni praktično neomejene količine ljubezni v obliki pretiranega razvajanja, nenehnega ljubkovanja in ogovarjanja, spanja v postelji lastnika, popolne okupacije kavča, imajo ves čas na voljo neomejeno količino hrane, priboljškov in igrač. Če se nekoliko ”trgovsko” izrazim, vsi proizvodi in storitve ljubezni so jim na voljo v zadostnih količinah, na zalogo in popolnoma zastonj. Pogostokrat so to psi, ki si v času naše odsotnosti z grizenjem kovinskega boksa (tudi na račun lastnih poškodb) utrejo pot ven, kjer še naprej uničujejo vse, kar jim pride pod tace, ki se s histeričnim lajanjem in zaganjanjem v vrata odzivajo na najmanjši zvok v stanovanju in zunaj, ki se na sprehodu panično zaganjajo v vse, kar se premika (ali pa tudi ne). To so psi, ki v praksi dejansko preizkušajo meje lastnikove strpnosti in jo na žalost marsikdaj tudi presežejo.

Ti psi ne trpijo zaradi premalo ljubezni, trpijo pa zaradi pretiravanja z ljubeznijo in zaradi napačne interpretacije ljubezni. Kaj to pomeni? Psi, ki imajo na področju ljubezni in naklonjenosti vsega na pretek (iz percepcije človeka), so zaradi pomanjkanja usmeritev v nenehnem stresu in pod pritiskom, da morajo sami kontrolirati in voditi svoje življenje. Vodijo pa ga na način, kjer je pomembno le eno – njihovo lastno udobje. Njihova tesnoba in stres se navzven zelo pogosto izražata skozi uničevanje, popolno ignoriranje lastnika, pretirano lajanje, cviljenje, skakanje ter ostale oblike pretirane vznemirjenosti… In ne, ne gre za to, da je ”moj kuža tako zelo vesel, da kar piska in skače kot skokica, še polula se od veselja”, gre za čustveno razvalino, ki ne ve niti, kaj bi sam s sabo, kaj šele z vsem okoli njega. Ki potrebuje nekoga, ki bi mu pokazal in ga vodil skozi življenje na zanj zdrav in primeren način.

Zato vas vprašam naslednje. Če se kot lastnik psa zavedate, da bi bilo destruktivno vedenje in psihično stisko psa možno odpraviti z vodenjem in usmerjanjem vedenja svojega psa, s strukturo pravil, omejitev, dnevnih navad, rutine… in se tega ne lotite; bi lahko rekli, da gre za eno vrsto zlorabe psa? Če dovoljujete, da je vaš pes v takšnem čustvenem stanju, ki mu povzroča psihično in marsikdaj tudi fizično bolečino, je to enako, kot da psu povzročate psihične in fizične poškodbe. In ja, to je zloraba.

Če psa odgovorno in dobro vodimo, ga nimamo zato nič manj radi. Moramo pa biti iskreni do sebe in do psa, da si priznamo, da je za dobro psa potrebno v ozadje postaviti tisto, kar je v odnosu s psom v resnici ”čustvena hrana” za nas, ter v ospredje tisto, kar je najboljše zanj in njegovo srečo. In ja, psi v urejenem domu običajno nimajo težav zaradi pomanjkanja ljubezni, temveč zaradi pomanjkanja primernega vodenja.

Zato naj vas vzpodbudim z naslednjimi besedami – razvajajte manj, vodite več! Potrudite se biti vodnik, ki si ga vaš pes zasluži. Tako močno se potrudite, kot imate svojega psa radi.