Ali je preteklost posvojenega psa res razlog za neprimerno vedenje psa? V vsakem primeru? Je to le izgovor? Vsekakor je krčevito oprijemanje preteklosti oziroma pretirano sočutje do slabe ali neznane preteklosti na splošno ena največjih pasti, v katero se ujamejo lastniki psov.

Vse prevečkrat, ko se pri psu pojavijo neželena vedenja, lastniki krivdo (seveda polni sočutja) pripišejo slabim izkušnjam v preteklosti. Kakršnemukoli vprašanju, ki ga zastavim na temo vedenja, kar po pravilu sledi odgovor ”Ja veste, on je iz zavetišča…”. Tudi, če je vprašanje zelo konkretno in se zelo očitno nanaša na sedanjost. Torej, ja, s tem pretiranim sočutjem do njegove preteklosti ne delamo psu prav nobene usluge. Še posebej, če o njegovi preteklosti v resnici ne vemo nič, je neznana, smo ga pač le posvojili iz zavetišča. Še posebej, če imamo psa že čisto od majhnega, smo ga posvojili kot mladička. Naj ne bo odgovor na čisto vse ”Ja veste, on je iz zavetišča…”. Ob tem pa se v bistvu še dobro počutimo, saj smo vendarle rešili psa, rešili živo bitje. Absolutno, izjemno lepa gesta, da posvojimo bitje, ki je brez doma ter mu s tem ponudimo možnost lepega in srečnega življenja. A ne računati na to, da je to dovolj za ”živeti srečno do konca svojih dni”. Enostavno ne bo dovolj. Pes danes živi tukaj in zdaj, mi pa z njim. Zato, če želite postati zaupanja vreden in dober vodnik, kar je tisto, kar vsak pes (ne glede na svojo preteklost) potrebuje, se ne vračajte v preteklost, temveč začnite delat. S psom, ki je pred vami, tukaj in zdaj.

Vračanje v preteklost oziroma imeti informacije o preteklosti našega psa je koristno do te mere, da si lahko razumsko pojasnimo njegovo vedenje. Tako kot lahko na osnovi poznavanja genetskih lastnosti psa predvidevamo, kakšne bodo njegove karakterne značilnosti ter določeni vedenjski vzorci. A to je to! Same izkušnje psa v preteklosti imajo velikokrat zelo malo skupnega s tem, kar se dogaja v tem trenutku. Pogosto znana preteklost naredi več škode kot koristi, saj se srčni lastnik, rešitelj brezdomnega ubožčka, preveč oklepa teh preteklih izkušenj. Ob tem ima en in edini cilj. Dati psu ljubezen in naklonjenost, ki ju do sedaj ni bil deležen. Govorim o ljubezni s stališča človeka, seveda. ”Saj samo to potrebuje, pa bo v redu.” A kaj kmalu pride do spoznanja, da očitno ni v redu.

Naša brezpogojna ljubezen v obliki neomejene naklonjenosti, pretirane svobode, nezasluženih nagrad namreč premaga pasjo potrebo po vodnikovem usmerjanju, doslednosti, rutini in strukturi. Pes v takšnem okolju, tukaj in zdaj, doživlja vse večji stres in ne preostane mu drugega, kot da zadeve vzame v svoje tace. Nekdo mora biti vodja – če to ne bomo mi, bo on. Kaj kmalu pravila postavlja on, kar le še dodatno utrjuje njegovo vlogo. Medtem, ko vi razmišljate ”Ne skrbi nič več, prišel si v ljubeč dom, kjer te imamo neskončno radi, nikoli v življenju ne boš več trpel…”, on sliši le eno – ”Tvoja želja je moj ukaz!”.

Naša dolžnost je, da svoje pse sprejmemo takšne kot so, ta trenutek, tukaj in zdaj, ter jih ne priklepamo na okove preteklosti. Če je iz vedenja psa jasno razvidno, da se sooča s stisko in težavami v življenju tukaj in zdaj, ki jih je potrebno premagati, da bo lahko srečno živel, mi verjemite naslednje. Prav nobena zgodba iz preteklosti ali pa interpretacija spomina ne bo pomagala psu premagati tesnobo, strah, negotovost… Pomagali mu boste lahko izključno vi, tukaj in zdaj, na način, da postanete dober ter v njegovih očeh zaupanja vreden vodnik.