Področje vodene socializacije in področje druženja v pasjih parkih sta pojava moderne dobe, ki sta precej nova, razvijala pa sta se vzporedno s spreminjanjem naše družbe in sveta v povezavi s psi. Psi danes ne morejo več prosto tekati in se sprehajati na javnih površinah, obvezno je vodenje na povodcu in stalni nadzor psa. Izredno pomemben del socializacije oziroma odgovornost zanjo je tako na vodnikih in ne na psih samih. A ni odveč, če dodam – ni vsaka socializacija dobra socializacija.
Če se sprehodite mimo poligona, kjer poteka vodena socializacija ali pa mimo pasjega parka, v resnici obe aktivnosti navzven izgledata dokaj podobno. Gre namreč za prosto raziskovanje, tekanje in druženje psov, ki niso na povodcih, v ograjenem prostoru. V resnici pa se aktivnosti med seboj močno razlikujeta, predvsem zaradi dinamike in pravil. Res je, pri obeh aktivnostih je poanta v tem, da gre za razvijanje medsebojnega odnosa med psi in ne, za razliko od ostalih aktivnosti, ki jih s psom vsakodnevno počnemo, za poglabljanje odnosa med vodnikom in psom.
Če zelo poenostavim – vodena socializacija je druženje v pasjem parku, ki pa mu je dodana ključna komponenta. Vodenje in usmerjanje s strani inštruktorjev (v času aktivnosti so namesto vodnikov oni advokati psov) ter striktno upoštevanje pravil s strani vodnikov in psov. To pa je tisto, kar omogoča, da je ob medsebojnem druženju psov poskrbljeno za dobro počutje in korist prav vseh. Tako je! Trdim, da druženje v pasjih parkih oziroma tako imenovana pasja igra brez usmeritev in pravil ni koristna za vse pse, nekaterim celo povzroča dodatne frustracije ter poslabša vedenjske težave. Še posebej v situacijah, ko nismo advokat svojega psa in ga ne zaščitimo pred situacijami, ki mu povzročajo nelagodje.
Tako kot ljudje so namreč tudi nekateri psi bolj družabni, drugi manj. Nekateri psi so prestrašeni, jim je nelagodno, nekateri enostavno ne sprejemajo vdiranja v njihov osebni prostor, nekateri pa so v svoji pretirani družabnosti vsiljivi, nespoštljivi, brez vseh manir. Ne eno, ne drugo ni primerno in ni zaželeno, spoj enega in drugega pa lahko v pasjem parku, kjer lastniki psov niso pozorni (ali pa ne reagirajo) na nivo energije, na znake nelagodja ter miritvene in svarilne signale, na spoštljivo ali nespoštljivo vedenje, privede do spora med psi. Dolgoročno pa psu, ki je manj družaben, povzroči še dodatno stisko. Namesto, da se psu, ki je prestrašen in zadržan, poveča želja po (primerni) interakciji s psi, mu to postane še težje breme, tudi stiska. Skozi vodeno socializacijo po drugi strani praviloma izjemno napredujejo prav vsi psi. Nesamozavestni in preplašeni, brez želje po medsebojnem druženju in igri, se zaradi vzpostavljenega reda in usmerjanja ne počutijo ogrožene ter se posledično sprostijo. ”Nemogoči vsiljivci” brez manir pa se skozi pravila naučijo primernega in spoštljivega vedenja v krdelu, umirjenega pristopa do partnerja v igri ter upoštevanja pravil igre, ki so pogodu soigralcem.
Psi v svoji biti vsekakor so družabna bitja. Druženje z drugimi psi je praviloma ena od njihovih osnovnih potreb. Zadovoljitev te potrebe pa praviloma pot do srečnega in zadovoljnega družabnika. Vse, kar vam polagam na srce, je, da naj bo ta pot tudi prava. In varna.