Katero osvojeno znanje/disciplina bi bilo v okviru vzgoje psa lahko ”kraljevske krvi”? Mislim, tako kot je recimo mortadela kraljica salam, pa lev kralj živali, pa Nica kraljica Azurne obale, pa atletika kraljica športa… Odpoklic, seveda! Do popolnosti izdelan odpoklic, v vseh situacijah, ne glede na distrakcije, je čista zmaga. Verjetno mi ni treba niti pojasnjevat, da s tem lahko dejansko preprečimo marsikatero nesrečo, poskrbimo za varnost psa, pa tudi varnost okolice. To pa je pomembno, se verjetno strinjate.

A kaj če vam povem še en dosežek v vzgoji psa, ki je meni tudi najljubši. K temu, da sem ta dosežek začela tako zelo cenit, je pripomogla moja karierna pot, no, pa tudi življenjska. Saj tako na eni kot na drugi srečujem pse, ki so v blazno nestabilnem psihičnem stanju. Ta dosežek imenujem ”Yes, dol mu visi!” in gre za stanje umirjenosti. Mislim, da se bo vsak vodnik reaktivnega, ultra senzibilnega, splošno nestabilnega psa strinjal z mano, da gre za ultimativen vzklik olajšanja, radosti in sreče, ko takšen pes doseže stanje umirjenosti oziroma stanje ”Yes, dol mu visi!”.

Da pojasnim, gre za stanje umirjenosti psa, z zmožnostjo neodzivanja na dogajanje v okolici. In to je to, k čemur pravzaprav težimo pri vzgoji. Ne le, da je umirjen pes srečen pes, zaradi umirjenega psa je srečen tudi vodnik, saj je njegov pes lepo vzgojen spremljevalec v vseh situacijah. Je pa pot do tega stanja duha pri psu lahko dolga in trnova, za oba. Še posebej, če so se pri psu že razvili določeni vzorci vedenja, skozi katere se projecira njegova notranja stiska, nemir, nestabilnost. Marsikdaj je težava na tej poti tudi to, da se lastniki psov zadeve lotijo z napačnega konca ali pa korake na poti preskakujejo. Vlečenje na povodcu se ne začne reševati zunaj, v okolju, polnem distrakcij, zaganjanje v pse na ulici se ne začne reševati na ulici, kjer se sprehajajo psi, agresija se ne začne reševati z direktnim soočenjem – to niso prvi koraki, prvi koraki se zgodijo doma, v okolju z najmanj distrakcijami. Doma se v resnici zgodijo tudi prve težave, dvignejo se rdeče zastave, ki pa jih marsikateri lastnik spregleda, saj se mu zdijo neproblematične, morda celo ljubke, vsekakor pa nikakor ključne za lepo vzgojenega psa. A ravno v tem grmu tiči zajec!

Pes, ki laja ob vsakem najmanjšem šumu, ko zazvoni hišni zvonec, pa dobi živčni zlom. Pes, ki se praktično že naslanja na vratca boksa medtem, ko jih odpirate, ko jih odprete, pa se zvali ven. Pes, ki švigne skozi odprta vhodna vrata s hitrostjo, da ga praktično sploh ne zaznate. Pes, ki plane na hrano, še preden se posoda dotakne tal. Pes, ki ne le skače, temveč se odbija od tal, da lahko poljubčka praktično vsakega obiskovalca. Pes, ki piska 24/7. A je to vaš pes? Mhm… No, če dopuščate ta stanja oziroma vedenja, nikar ne pričakujte, da boste uspešni pri večjih težavah. Ravno ta vedenja so namreč rdeče zastave, ravno ta vedenja so podlaga za prve korake pri doseganju stanja umirjenosti. Če boste pozorni na ta ”manj problematična” vedenja, jih zaznali in na njih tudi primerno odreagirali, morda nikoli ne boste priča večjim težavam z reaktivnostjo in s pretiranim odzivanjem na okolico. Res je tudi, da je vaš uspeh pri odpravi teh vedenj dosežen hitreje in z manj napora, kot kasneje, ko težave eskalirajo in jih lastniki sami zaradi pomanjkanja znanja načeloma zelo težko ali celo ne morejo odpraviti brez strokovne pomoči.

Takole bom rekla, večkrat, ko vam doma, pri malih izbruhih, uspe vzklik olajšanja ”Yes, dol mu visi!”, manjkrat in manj se boste zanj morali truditi kasneje, v zunanjem okolju, v različnih okoljih z različnimi distrakcijami. In ne pozabite, s stanjem ”Yes, dol mu visi!” vam vaš pes sporoča še nekaj. Sporoča, da ste zanj najboljši vodnik, da ga znate usmerjati in uspešno peljati skozi življenje ter da vam lahko popolnoma zaupa.