Iskreno, zakaj se v osnovi odločimo za lastništvo psa? Ker »rešujemo« psa? Ker mu lahko samo in edino življenje z nami omogoči pasje dobro srečo? Ne! Za psa (naj gre za nakup ali pa posvojitev) se odločimo zaradi sebe. Pri takšni odločitvi postavljamo na prvo mesto sebe. Tudi če se ob kakšni drugi priložnosti, ko bi se morali, ne znamo postavit na prvo mesto, se tukaj zagotovo postavimo. Poenostavljeno rečeno, počutje ob psu nam daje blazno dober občutek. Imeti svojega kužka v nas zbuja izjemno pozitivna čustva. In to je ključno, ko se odločimo, da bi imeli psa. Ker si želimo prikupnega in čudovitega bitja, ki nas je vedno vesel, nas brezpogojno obožuje, nas razume in nas tudi v najtežjih trenutkih zna s svojo pojavo potolažiti. Ko pa je tako fajn biti brezpogojno ljubljen in oboževan s strani najbolj luštnega bitja na svetu. Oh in kako je temu bitju fajn ljubezen vračati – z razvajanjem, z »nikoli ni preveč« pozornostjo, s posladki in priboljški, s »pa saj mu ne moreš reči ne«… Z ljubeznijo »po naše«.

Ampak… Ja, tole razmišljanje nima smisla, če ne sledi ampak. Pri pretiranem izkazovanju ljubezni »po naše«, torej kot si jo predstavljamo ljudje, nikoli ne gre za to, da je to najboljše za psa. In niti slučajno ne gre za reševanje ubogega, nedolžnega, zapuščenega bitja, niti ne za omogočanje »pasje srečnega življenja« le-temu.

Pri pretiranem razvajanju psa gre ZATE, dragi lastnik, in za to, kako se TI počutiš ob tem, ne za psa in njegovo dobrobit!

Prekomerno in neprimerno hranjenje ni dobro za psa, gre ZATE in za to, kako se TI počutiš ob tem, ko mu na ta način »izkazuješ ljubezen«.

Nedoslednost in pretirano popuščanje nikakor ne odgovarjata psu, ga ne naredita umirjenega in srečnega, gre ZATE in za to, kako se TI ob tem počutiš, saj mu ne znaš postaviti zdravih omejitev in »reči ne«.

Ko psa pelješ v pasji park, da najde svoje pasje prijateljčke in se druži nekontrolirano, gre ZATE in za to, kako se ob tem počutiš TI, ne zanj, ki je na ta način v resnici lahko izpostavljen stresu in potencialni nevarnosti.

Če psa vodiš v kavarno, restavracijo, trgovino, gre v resnici ZATE in za to, kako se TI ob tem počutiš, tvoj pes nima prav nič od »kofetkanja ali kulinaričnih presežkov na mizi«.

Vse lepo in prav, z marsičim od naštetega ni nič narobe, čudovito je deliti ljubezen s psom. Želim le jasno izpostaviti, da gre ZATE, dragi lastnik, in za to, kako se TI počutiš.

A če v tem »pasje srečnem življenju« ves čas postavljaš na prvo mesto izključno sebe (pretirano razvajanje, crkljanje in ljubkovanje), ne pa tega, kar je za tvojega psa najboljše (usmeritve, omejitve, struktura), potem se postavi na prvo mesto tudi, ko se stvari s psom začnejo komplicirati (neželeno vedenje) in prevzemi odgovornost. Za težave ni kriv pes, odgovoren si TI.

Torej, na poti do lepo vzgojenega psa gre tako za zadovoljstvo vodnika kot za dobrobit psa. Gre za uravnoteženost med dobrim vodenjem, usmerjanjem in zaščito psa ter izkazovanjem naklonjenosti »po naše«. Pri razvajanju psa pa gre le ZATE in za to, kako se TI počutiš ob tem, ne za psa in njegovo dobrobit. Zato je čas, da razmisliš o tem, kaj je dejansko dobro za tvojega psa ali pa se podaš na negotovo skupno pot, ki je posledica tvoje lastne sebičnosti, ugodja in egoizma.