Naj najprej pojasnim, da namen zapisa ni enačiti psa z otrokom. Vsak, ki me pozna, ve, da sem striktna, kar se tiče tega, da je pes pes ter človek človek. Tudi, kar se tiče hierarhije. Pes je na lestvici za mano in vsemi družinskimi člani, vključno z otroki. Vseeno pa ne morem zanikati povezave med vzgojo otroka in vzgojo psa. Naša odgovornost kot starša je, da postavimo temelje, da naš otrok odraste v samostojno, zdravo, samozavestno odraslo osebo, z ustreznimi vrednotami ter sposobnostjo krmarjenja v družbi in svetu. Zelo podobno odgovornost prevzemamo, ko se odločimo za psa. Pes potrebuje naša navodila in usmeritve, da pride v stanje, ko je sam sposoben sprejemati pravilne odločitve. Pravilne v okolju, družbi in svetu, v katerem živimo.
Vzgoja in usmerjanje otroka sta v veliki večini samoumevna, na žalost pa vzgoja in usmerjanje psa mnogokrat nista. Vse prevečkrat sem priča, ko psi živijo v okolju, kjer niso deležni strukture, usmeritev, pravil ter jasnih navodil, kaj je prav in kaj ne. S tem pa enostavno prepuščeni sami sebi, kar pomeni, da ustvarjajo pravila in sprejemajo odločitve, ki ustrezajo njihovim željam oziroma so posledica stanja, ko niti približno ne vedo, kaj je prav in kaj ne.
Družina in otroci so nekaj najlepšega na svetu, tu ni dvoma. A vzgoja otroka zahteva trud,delo in doslednost. Prav tako tudi vzgoja in šolanje psa. Gre za izjemno in častno odgovornost, tako v enem kot v drugem primeru. V obeh primerih jo moramo prevzeti, kot starš ali kot vodnik psa, a je žal v slednjem tako pogosto spregledana. Vsak trenutek, ki ga v dnevu preživimo s psom, je poln malih dovoljenj, omejitev in potrditev, ki vodijo v sprejemanje različnih odločitev. Zato sprejmimo odgovornost. Vsak dan napolnimo s strukturo, omejitvami, usmeritvami in doslednim vodenjem, dajmo psu možnost učenja ter sporočila z jasnimi signali, kaj je prav in kaj ne. Na ta način mu bomo omogočili, da se razvije v stabilnega, umirjenega, zdravega in srečnega psa.
Življenje s psom na način, da smo v njegovih očeh zaupanja vreden vodnik, je zaveza. Tako kot je biti dober starš življenjska zaveza. Tako kot v očeh otroka, smo v očeh psa izključno mi tisti, na katerega se lahko zanese, da ga bomo zaščitili in ga pravilno usmerili. V obeh primerih je ključno, da prevzamemo to odgovornost. Verjemite, veliko, veliko bolje, kot da so prepuščeni sami sebi.
Foto credit; Jure Lenarčič